Belo pero
Pred časom sem za težko boleznijo izgubila enega svojih najdražjih. Bila sem neutolažljiva. Z možem sva vsak dan hodila na kavo v bližnji lokal, da bi vsaj za kratek čas pozabila na žalostni dogodek. Kljub temu je pogovor pogosto nanesel na pokojnika.
Nekega dne, ko sva tako s soprogom sedela pri kavi in se pogovarjala o rajnkem, je na mizo predme priletelo belo pero. Ne vem, kako se je znašlo pred mano, saj ni bilo nobenega vetra, v bližini pa tudi ne nobenega ptiča ali gnezda. A ne le to, ob tem, ko je padlo predme, sem začutila čudovit mir. Kot bi mi moj pokojni najdražji hotel povedati, da je z njim vse v redu, da je miren on, zato naj se pomirim tudi jaz. Pero sem vzela domov in vsakič, ko ga pogledam, se res čutim potolaženo.
Marina
Čista Duša 