Požar na Karpatosu
Skoraj dvajset let nazaj smo se z družino odpravili na dopust na otok Karpatos v Grčiji. Na otoku je lepa narava, morje je bilo prekrasno. Uživali smo v lokalnih kulinaričnih dobrotah, kulturnih dogodkih, obiskih znamenitosti. Na letalu smo srečali dva slovenska kolesarja, ki sta nas zabavala s svojimi dogodivščinami kolesarjenja po hribovitih predelih. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko sta rekla, da sta vse dneve jedla le fige. Sama obožujem fige in presenečena sem bila, da ima človek ob takem naporu dovolj energije za cel dan ob takšni prehrani.
Vse je bilo v redu, mene pa je prvih nekaj dni kljub vsemu mučila neka žalost, ki je nisem znala pojasniti. Stiskalo me je pri srcu, ko smo bili v apartmaju, šlo mi je na jok, kašljala sem. Moja srčna čakra je bila čisto vržena iz tira. V tem predelu sem čutila neznano bolečino. Nisem si znala pojasniti, kaj se dogaja. Odločila sem se povprašati domačine, če se je na tem predelu otoka zgodilo kaj nenavadnega. Povedali so mi, da se je res zgodil velik požar, v katerem je pogorelo skoraj pol otoka.
Nikoli si nisem predstavljala, da bom tako začutila žalost požganih dreves in bolečino narave. Sočutje do pokrajine sem v mislih vsak dan, ko sem bila tam, izrazila s tolažbo, da bo čas z leti pozdravil to veliko žalost. Zapisi dogodkov za vedno ostanejo v naravi, dobri in slabi.
Duška
Čista Duša 