Nenavadne zgodbe

Perfekcionizem

V preteklosti sem se znašla v situaciji, ko sem bila stalno brez energije. Sčasoma se je iz tega razvila depresija. Strokovnjaki so mi predpisovali tablete, a se nisem počutila nič boljše. Zato sem tudi sama iskala alternativno pot iz začaranega kroga. Izvedela sem za gospo Mariso in za samozdravljenje z afirmacijo Jaz sem življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen). Sklenila sem, da si poskušam pomagati še na ta način.

Gospa mi je povedala, da moja depresija kaže na to, da izgubljam svojo energijo s stvarmi, ki se meni morda zdijo pomembne, vendar dejansko niso. Dejala mi je, da ima vsak svoje poslanstvo in če ga opravljamo na pravi način, energijo dobivamo in ne izgubljamo. Torej sem morala ugotoviti, zakaj energijo izgubljam in je ne dobivam in kaj je pravzaprav moje poslanstvo.

Od nekdaj sem bila perfekcionist. Želela sem, da je vse do potankosti urejeno, nisem prenesla nereda, bila sem že tako pikolovska, da sem se obregnila v vsako pikico in črtico ter se jezila, če ni bilo vse na svojem mestu. Vem, da je bilo takrat težko živeti z mano. Celo samo sebe sem že težko prenašala, a nisem mogla iz svoje kože.

Ko sem doumela, da je pravzaprav kriterij, da deluješ prav, to, ali življenjsko energijo z neko dejavnostjo dobivaš ali izgubljaš, pa sem začela na stvari gledati drugače. Spoznala sem, da ni bil problem perfekcionizem, temveč to, kako, kdaj in za kaj sem ga uporabljala. Začela sem ocenjevati svojo energijo. Tako sem počasi ugotovila, kdaj je moja potreba po popolnosti dobra ter mi energijo daje, kdaj sem ob tem zadovoljna, in kdaj mi dejansko energijo jemlje in postanem nejevoljna.

Ko sem to dojela, sem začela delovati na nov način. In sčasoma so se stvari spremenile. Ker energije nisem več izgubljala po nepotrebnem, ampak sem jo s svojim pravim delovanjem dejansko dobivala, se je moje stanje izboljšalo, depresija se je umaknila in danes perfekcionizem uporabljam v prave namene in takrat, ko je to potrebno. Moja potreba po popolnosti torej ni izginila, saj je del moje osebnosti in mojega poslanstva, naučila pa sem se jo uporabljati kot orodje, ki mi koristi in ne škoduje. Tudi ni šlo zlahka in takoj, kajti navada je železna srajca. Toda z delom na sebi in z vztrajnostjo se jo da premagati in zaživeti polno in izpolnjujoče.

Zahvala pa gre tudi gospe Marisi, ki mi je v času moje tranzicije nesebično pomagala z nasveti, me podpirala in mi stala ob strani.

Desa