Uhan
Imam prebodena ušesa, v njih pa že desetletja zlate uhane z zaponko, ki jih nikoli ne snamem. Nekega jutra sem se zbudila, opravila jutranjo rutino umivanja in sedla k zajtrku. Ob tem sem se samodejno prijela za eno od ušes in ugotovila, da v njem ni uhana. Postala sem panična, saj mi je uhane poklonila pokojna mami in so mi ogromno pomenili. Vedela sem, da sem jih zvečer še imela, saj sem jih videla v ogledalu. In k sreči ta dan še nisem šla ven, zato sem vedela, da je uhan nekje v stanovanju. Začela sem ga iskati. Intuitivno sem, kot bi me nekaj vodilo, najprej šla v kopalnico in tam sem takoj stopila na nekaj trdega. Bil je uhan. A ni bil razpet. Bil je zapet, kar je po vseh fizikalnih zakonih dejansko nemogoče, saj uhani niso tako majhni, da bi padli skozi luknjico v ušesu. To, da je uhan zapet ležal na tleh, bi se tako lahko zgodilo le, če bi ga sama odpela, spet zapela, vrgla na tla in na to pozabila, česar seveda nisem storila. Ali pa, če bi se uho preklalo, kar pa se tudi ni. Zato tega dogodka ni mogoče razložiti drugače kot čudež.
Anja
Čista Duša 