Nenavadne zgodbe

Čuteča

Vse bolj čuteča in dovzetna sem za sporočila iz sveta, ki ga zaznavam že od malih nog. Spomnim se sebe, stare okrog pet let in čudovitega snopa sončnih žarkov. Bilo je poletno jutro in sonce je tako močno sijalo skozi okno v otroški sobi, da me je prebudilo. Vstala sem in kar nekaj časa strmela v jutranje žarke. Še zdaj me prevzema toplota in čarobnost žarkov, ki so bleščali v moje oči. Občutek magičnega in nadrealnega. Zlahka opišem emocije, ki sem jih takrat doživela. Počutila sem se kot mala čarobnica. Oblekla sem svojo najljubšo oblekico in se zavrtela v svet svetlikajočih se zvezd.

Moje otroštvo je bilo polno sanjaških idej, večinoma sem čas preživljala sama ali z babico. Bilo mi je lepo, saj sem imela proste roke in najbrž sem velik del intuicije razvila prav v tistem času. Ker sem zelo hitro ugotovila, da sem zelo dovzetna za vplive iz okolja, sem si ustvarila svoj varen prostor, kjer sem predelovala stvari, ki so me zaznamovale. Proti šestemu letu starosti sta se starša razšla in tako sem z mamo in bratom odšla živet k mamini mami in očetu. Zame je to bila velika sprememba. Očeta sem obiskovala enkrat na teden ali enkrat na dva tedna, v kasnejšem obdobju samo enkrat na mesec. Najin odnos je bil težek in poln izzivov, ki jih kot mala punčka nisem znala reševati. Čeprav sem k njemu šla z dobro voljo in namenom po izboljšanju odnosa, sem se vrnila objokana in zatopljena v svoje misli, iz katerih nisem prišla po teden ali dva. Skozi celo moje življenje sem nekako čutila, da moj oče ne bo dolgo na svetu in tako se je naposled tudi zgodilo. Zapustil je življenje v svojem 56. letu in mojem 30. letu starosti. Čeprav je bil odnos težak, pa sva bila povezana na nekem drugem nivoju. Vedno, ko se mu je kaj pripetilo, sem jaz to močno čutila. Prepričana sem bila, da je vez med nama močna in to se je pokazalo tudi po njegovi smrti.

Iz noči na jutro, ko je umrl, se je njegov duh prikazal v sosednjem stanovanju. Ko sem kasneje izvedela za to zgodbo od moje prijateljice, mi ni dalo miru, po kaj je prišel tisto noč. To se mi je občasno vrtelo po glavi, a si nikakor nisem mogla pojasniti. Zato sem kontaktirala gospo Mariso, da bi mi pomagala razvozlati pomen njegovega obiska. Pojasnila mi je svoj vpogled. Videla je, da je prišel ponudit premirje za najin odnos, da mi stoji ob strani kot angel in da bi z njim lahko razvila komunikacijo. Ker sem se spraševala, kako naj z njim komuniciram, sem nedavno en večer strmela v zvezde in na glas izgovorila: »Ata, če me slišiš, mi daj znak. Ne vem, kako poteka to komuniciranje, ampak če me vseeno slišiš, mi daj znak.« Naslednji dan me je po delu v delavnici vleklo na kolo. V sebi sem se spraševala, kam naj se peljem in nek glas mi je dal sporočilo in sliko, da se naj peljem po poti do hiše, kjer so živeli ata, babica in dedek (tudi moj rojstni kraj). Navadno se ne bi vozila po tej poti, ker sem čutila veliko težo na svojih prsih, saj sem se vedno težko vračala v okolje, kjer je bilo toliko trpljenja. K babici pa sem vseeno srčno rada zahajala, tudi če sem potem odšla objokana zaradi vseh okoliščin. No, sedaj, ko sem sem se s kolesom vozila do hiše, ni bilo več take težine. Na zadnjem zavoju v ulico, kjer sem živela, je nad mano poletel golob bele barve. Takoj mi je bilo jasno, da je to sporočilo od očeta. Začutila sem mir in premirje.

Vedno bolj verjamem v sporočila iz narave, sprejemam sebe in svojo življenjsko zgodbo. Vse je z nekim namenom, ta skriti namen, ki se ti razkrije, pa lahko razumeš le sam. Hvaležna sem za življenje.

Gordana