Nenavadne zgodbe

Legionela

Zgodilo se je pred leti. Neke noči sem živo sanjal, da se utapljam. V pljučih sem imel polno vode in komaj sem dihal. Bilo je prav moreče. K sreči pa sem se potem dvignil na površino in uspel zajeti zrak s polnimi pljuči.

Kmalu zatem smo se z družino odpravili na dopust na morje. Stanovali smo v starem počitniškem domu, ki ni imel ravno vzorno urejenih sanitarij. Po dopustu sem hudo zbolel. Imel sem občutek, da se utapljam in komaj sem dihal. Bilo je tako hudo, da so me svojci odpeljali na urgenco, od tam pa sem romal v bolnišnico. Diagnoza: legionarska pljučnica. V bolnici sem bil kar nekaj časa. Zdravili so me z različnimi zdravili, a moje zdravstveno stanje se ni in ni popravljalo. Takrat sem se spomnil sanj, v katerih sem se utapljal, vendar sem potem splaval na površino in preživel. In prav to se je tudi res zgodilo, saj so zdravniki po mnogih neuspešnih poskusih le našli zdravilo, ki mi je pomagalo. Tako sem ozdravel in danes nimam nobenih posledic. Sem pa po tem slišal, da je za legionarsko pljučnico zaradi slabih higienskih razmer v domu, v katerem smo počitnikovali, zbolelo še nekaj gostov. Za enega od njih je bila okužba menda celo usodna.

Še danes sem vesel, da sem premagal to zahrbtno bolezen, predvsem pa se še danes čudim, kako sem vse to, kar sem potem res doživel, videl in doživel že prej v svojih sanjah. Je naša ‘usoda’ že vnaprej določena?

Feliks