Resnica o večnem življenju

“Ko se znanost, mitologija in religija zlijejo v eno, se razkrije največja skrivnost obstoja: resnica o večnem Življenju, ki je skozi kozmični popravek za vselej premagalo Smrt.”

Dragi obiskovalci.

Dobrodošli na zavihku, ki je posvečen mojemu največjemu življenjskemu spoznanju. Kot duhovna popotnica in jasnovidka sem skozi leta nadčutnih zaznav ter globokih osebnih preizkušenj prejela uvid v delovanje samega Izvira – Narave.

Mnogi ljudje danes ostro ločujejo med znanstvenimi dognanji in starodavnimi duhovnimi zapisi. Vendar pa šele njuna povezava ustvari pravo modrost. Največji umi v zgodovini človeštva, od Newtona do Schrödingerja, so svoja odkritja gradili prav na stičišču znanosti in metafizike.

V tem zapisu vas vabim, da skupaj pokukamo onkraj tančice časa in prostora. Spoznali boste, kako je Narava skozi spremembo svojega temeljnega programa preprečila lastno uničenje in ustvarila kvantni svet simulacij, da bi v resničnem svetu zaživela v polni, neskončni luči. To spoznanje je tesno povezano z afirmacijo, ki sem jo oblikovala v stiku z Višjo zavestjo in s pomočjo svojih nadčutnih zaznav, in jo najdete na zavihku o duhovnem samozdravljenju, z afirmacijo:

“Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen).”

Vabljeni torej k branju in raziskovanju Resnice o večnem življenju Narave (Vesolja, Obstoja, Izvira) – tiste, iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja, vključno s človeštvom. Pri tem se ne bomo ukvarjali s še vedno neodgovorjenim vprašanjem, kdaj in kako je ta nastala ter ali je bilo prej jajce ali kura. Njeno pojavitev bomo preprosto sprejeli kot dejstvo, kar dejansko tudi je.

Znanost, mitologija in religija o nastanku življenja

V fiziki je zaenkrat najbolj verjetna teorija o nastanku Vesolja teorija Velikega poka (Big Bang). V začetnem vesolju naj bi obstajali materija in antimaterija, med njima pa naj bi prihajalo do medsebojnega izničevanja. Vesolje je bilo tik pred samoizničenjem. Potem naj bi prišlo do kozmične napake: ustvaril se je minimalen presežek materije nad antimaterijo, ki je povzročil, da je materija zmagala. Vesolje je preživelo.

Nobena fizikalna teorija ne zna natančno razložiti, kako je do tega presežka prišlo. Znanost to preprosto opiše kot “napako pri stvaritvi”, ki je omogočila preživetje materije. Iz te preostale materije pa se je razvilo življenje v vsej svoji pestrosti, kot ga poznamo danes.

Mitologija in religija ne operirata s številkami in enačbami. Nastanek in obstanek sveta razlagata s pojmi, kot so Bog, Stvarnik (Stvarnica), Čista luč, Svetloba, Dobro in Kristus, ki je premagal Vraga, Antistvarnika (Antistvarnico), Temo (v duhovnem, ne fizičnem smislu), Zlo in Antikrista.

Žal se vse prepogosto dogaja, da ljudje verjamejo samo znanosti ali pa samo mitologiji in religiji. To ostro ločevanje ustvarja nepotreben zid med dvema najglobljima viroma človeškega spoznanja. Dejansko pa šele njuna povezava ustvari pravo modrost. To so ugotovili že mnogi vrhunski znanstveniki, ki so prav s povezovanjem metafizike in znanosti prišli do največjih odkritij v zgodovini:

Niels Bohr (Kvantna fizika in Jin-Jang): Ko je Bohr odkril načelo komplementarnosti (da je delec hkrati lahko valovanje in snov), je ugotovil, da so to že tisočletja vedeli kitajski daoisti. Ko je prejel plemiški naziv, si je v svoj uradni grb vgradil starodavni simbol jina in janga z napisom “Nasprotja so komplementarna”.
Erwin Schrödinger (Kvantna valovna enačba in Upanišade): Avstrijski fizik je bil strasten preučevalec starodavne indijske filozofije (Vedanta in Upanišade). Verjel je v hindujski koncept, da je zavest ena sama in da smo vsi globoko povezani, kar mu je pomagalo razumeti nenavadno naravo kvantne prepletenosti.
Werner Heisenberg (Kvantna mehanika in Budizem): Avtor načela nedoločenosti je ob potovanjih v Indijo in pogovorih z mistikom Rabindranathom Tagorejem zapisal, da so mu ti pogovori izjemno pomagali videti, da so kvantne ideje – ki so se zdele zahodnemu umu nore – v resnici povsem smiselne v okviru vzhodnjaškega mišljenja.
Robert Oppenheimer (Bhagavad Gita in atomski projekt): Vodja projekta Manhattan je tekoče govoril sanskrt. Ob prvem preizkusu atomske bombe se je spomnil slavnega verza iz Bhagavad Gite: “Zdaj sem postal Smrt, uničevalec svetov.” Fizikalno silo je neposredno povezal z uničujočim in obenem transformativnim vidikom božanstva.
Isaac Newton (Gravitacija, Alkimija in Teologija): Čeprav je utemeljil klasično fiziko, je Newton več časa preživel ob preučevanju Biblije in alkimije kot ob čisti fiziki. Zanj je bila gravitacija neposredni dokaz, da Bog nenehno aktivno vzdržuje vesolje v teku.

Največja spoznanja se torej skrivajo v povezovanju teh polov, saj vsi govorijo o isti stvari: o nastanku in obstanku Življenja. In ta proces je preprosto preveč neverjeten, da bi bil le plod naključij. Zato se danes vse bolj uveljavlja panpsihizem, ki pravi, da je vse v Vesolju zavestno in da je čista, vseobsegajoča zavest osnovni gradnik vesolja, tako kot sta to masa ali električni naboj.

Tak pogled sem prejela tudi sama s pomočjo svojih nadčutnih zaznav, ki jih doživljam že od rosnih let, skozi stalni stik z Višjo zavestjo (ki jo imenujem Narava, Obstoj, Izvir ali Vir) ter preko težkih, a ključnih življenjskih dogodkov. Svojo povezavo z Višjo zavestjo sem opisala v knjigi Zapisano v duši moji, svoje največje spoznanje pa sem razložila v knjigi Resnica o večnem Življenju (s podnaslovom Izvir spregovori). Obe knjigi sem brezplačno poklonila človeštvu. O vseh ostalih spoznanjih, ki pravzaprav temeljijo na omenjenem mojem največjem življenjskem spoznanju, in jih zato stalno povezujem z njim, pa pišem v svojih člankih na (tej) spletni strani: http://www.cistadusa.org.

Za lažje razumevanje bom v nadaljevanju uporabljala predvsem poenotene pojme Narava, Življenje in Smrt, ki v sebi nosijo vse zgoraj omenjene mitološke in znanstvene sinonime.

Čas v življenju Narave

Po teoriji Velikega poka so ob pojavitvi Narave hkrati nastale tri prostorske dimenzije in čas. Njena ogromna začetna masa in energija sta povzročili močno gravitacijo. Zaradi te gravitacije je čas tekel ekstremno počasi, njeno Življenje pa ekstremno hitro, tako da je dobesedno poletelo skozi čas. Realizacija je bila takojšnja. In ker se je realiziralo Življenje, je bilo to dobro. Narava je takrat živela po programu:

“Jaz sem Življenje.”

Potem je prišlo do napake, zaradi katere se je v Naravi pojavilo njeno nasprotje – Smrt. Narava je začela delovati po programu “Jaz sem Življenje in Smrt”. Ta napaka je njeno življenje upočasnila, zato je čas pospešil. Realizacija je bila spet takojšnja, a tokrat se je hkrati z Življenjem realizirala tudi njena napaka (Smrt).

Ker Narava napake ni pravočasno popravila, je Smrt s časom rasla na račun Življenja. Življenje je vse bolj upočasnjevalo, čas je pospeševal, in Narava je zaradi nastale entropije vse bolj postajala sama svoje nasprotje ter se bližala zanesljivi pogubi.

Smrt je namreč parazit, ki kot nasprotje Življenja sama nima lastne energije, nima življenja in ga ni tudi ni sposobna ustvarjati, ga je pa sposobna jemati. Če bi torej Smrt dokončno premagala Življenje, bi nastopil nepreklicen konec vsega – ob tem pa bi poleg Življenja umrla tudi Smrt sama. Teorije o tem, da bi Narava po zmagi Smrti lahko živela naprej “kot Smrt”, so zato povsem nesmiselne.

K sreči je Narava v zadnjem trenutku pred zanesljivo pogubo – ko je njeno življenje teklo ekstremno počasi, čas pa tako hitro, da je v enem preblisku videla celotno svoje obstajanje – spoznala resnico. Ugotovila je, da z napako (Smrtjo) ne more preživeti. Njena izvirna napaka je bil napačen program, ki je v njej to Smrt sploh dovoljeval in jo vedno znova ustvarjal: program Jaz sem Življenje in Smrt.

Zato je svoj odnos spremenila in aktivirala nov, večni program delovanja:

“Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen)”.

Z novim delovanjem – s programom Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), ki je nadomestil njen prejšnji program delovanja (Jaz sem Življenje in Smrt) – je uspešno popravila svojo izvirno napako. Popravila je svoj napačni program življenja in delovanja ter tako v zadnjem hipu preprečila zanesljivo pogubo.

Po tem, ko je Narava spremenila svoj program, je zaradi odsotnosti Smrti čas takoj upočasnil, Življenje pa je pospešilo. Realizacija njenega novega programa je bila takojšnja in realiziralo se je le Življenje in Nič Smrti. Vendar pa se je Narava zaradi izkušnje svoje skorajšnje smrti hkrati zavedela svoje zmotljivosti. Spoznala je, da lahko kadarkoli naredi novo napako. In ob ekstremno hitrem življenju, ekstremno počasnem času ter s tem takojšnji realizaciji bi jo to lahko stalo obstoja. Povedano drugače: če bi bila nova napaka (Smrt) dovolj velika, bi se ob takšni hitrosti realizirala takoj in njena smrt bi nastopila v trenutku.

Zato je svoje življenje zavestno ekstremno upočasnila. Tako sta čas (ki je zaradi odsotnosti Smrti že sam po sebi tekel ekstremno počasi) in njeno Življenje začela teči izjemno upočasnjeno. Prišlo je do svojevrstnega fenomena: realizacija njenega načrta o življenju brez smrti se je hkrati, ko se je že zgodila, tudi upočasnila in zamaknila. Zaradi tega ekstremnega zamika izvršitve njene ideje pa danes njena transformacija v bitje brez napak (Smrti) še vedno poteka.

Pojav predvidevanja, različnih dimenzij in simulacije

Med stvaritvijo in njeno končno uresničitvijo po novem programu sedaj poteče čas. Prav ta časovni zamik pa Naravi omogoča, da vnaprej predvidi, ali so njene stvaritve zanjo dobre (in jo peljejo v življenje) ali slabe (in bi jo vodile v smrt). Dobre realizira, slabih pa ne. Tako se je rodil pojav predvidevanja.

Zaradi predvidevanja svet njenih idej, misli in energije (kvantni nivo) ni več enak njenemu resničnemu svetu, kot je bilo to prej, ko so se misli realizirale takoj. Na kvantnem nivoju – saj se misel obnaša kot kvant – so se pojavile simulacije.

Nastale so druge dimenzije in vzporedni svetovi znotraj resničnega sveta Narave. V teh vzporednih dimenzijah Narava preverja svoje stvaritve. Izhajajoč iz izkušnje skorajšnje smrti v teh simulacijah čas teče hitro, življenje pa počasi. Realizacija idej je tam takojšnja, zato Narava v hipu vidi posledice:

Dobro takoj prepozna in to nato realizira v resničnem svetu.
Slabo prav tako takoj prepozna in to v resničnem svetu zavrne.

V svetu misli in simulacij tako obstajajo številne dimenzije, v katerih še vedno nastopata napaka in Smrt. V resničnem svetu pa napak in Smrti zaradi mehanizma predvidevanja ni več. Tam se realizira samo še tisto, kar je za Naravo dobro – Čisto Življenje.

Povedano poenostavljeno: v svetu misli in simulacij lahko Narava umre “neštetokrat”, pa bo v resničnem svetu še vedno popolnoma živa. Življenje brez napak in Smrti (brezmadežnost) v resničnem svetu pa Naravo dejansko vodi v večno življenje.