Zadnjič sem na internetu prebrala zanimivo polemiko glede povzročanja prekomernega hrupa ob nedeljah, ki me je spodbudila, da napišem ta kratek sestavek.
Ljudje so o navedenem problemu razmišljali različno. Nekateri so za primer navajali ureditev tega področja v Švici, kjer celo cel vikend ne smete povzročati prekomernega hrupa, razen če gre za nujna vzdrževalna dela, spet drugi pa so zagovarjali našo ureditev, ki je to področje pred leti skoraj popolnoma sprostila, tako da danes zakonodaja glede povzročanja prekomernega hrupa ne ločuje med delavniki, nedeljami in prazniki. Mnogi so se s tako ureditvijo strinjali, češ, da so med tednom v službah in le ob vikendih lahko kaj postorijo. Drugi pa so zagovarjali stališče, da je ob vikendih večina prosta in da bi se vsaj takrat radi spočili. Nihče od udeležencev polemike pa ni opozoril na najpomembnejše.
PREKOMEREN HRUP ŠKODUJE VSEM
Znanstveno je dokazano, da PREKOMEREN HRUP ŠKODUJE VSEM! Ko so znanstveniki izpostavili ljudi ropotu, ki ga povzročajo kosilnice, puhalniki, različni gradbeni stroji ipd., so se njihove celice odzvale zelo destruktivno. Na Japonskem so opravili poskus, v katerem so ljudi za kratek čas izpostavili velikemu hrupu. Šele po tednu dni, ki so ga preiskovanci potem preživeli v popolnem miru, so se njihove celice regenerirale, raven stresnih hormonov pa je upadla. Prekomeren hrup je torej problem, ki ogroža zdravje nas vseh. Zato bi moralo biti ne glede na različna mnenja v interesu vseh, da ga zmanjšamo na minimum.
In če res ne gre drugače in je treba bučna dela opraviti, se tista dolgotrajnejša izvaja s prekinitvami in z ustrezno zaščito, prizadete pa se o tem vnaprej obvesti (razen, če gre za nujna dela, ki jih ni mogoče predvideti). Dokazano je namreč, da hrup, ki ga pričakujemo, nima tako razdiralnega učinka, kot tisti, ki ga ne.
Mir je dobrina, ki je danes v sodobnem svetu in v mestih zelo redka. Vendar pa je za regeneracijo naših celic enako pomemben kot hrana. Prekomeren hrup potrjeno vodi v stres, ta pa v bolezen. Zato se ljudem, ki nimajo počitka oz. je ta okrnjen, lahko tudi ‘zmeša’.
Tudi razmišljanje je dejavnost, ki je v bučnem okolju ne moremo izvajati. Učinkovitost intelektualnih del se v hrupnem okolju zmanjša, stres pa poveča. Nekateri to rešujejo s tem, da delajo ponoči, ko je tudi po naši zakonodaji zapovedan popoln mir. Vendar pa tudi to ne gre v nedogled, saj naše telo za regeneracijo nujno potrebuje počitek. Prav tako pa si ne predstavljam meditacije v direndaju.
REŠITEV?
Hrup je poleg drugih onesnaževalcev torej velik problem, ki buri duhove in razdvaja ljudi. Težava je v tem, da so vsi stroji danes zelo glasni. Ko je včasih kdo kosil, to nikogar ni motilo. Če pa kosi danes, je ropot slišati daleč naokrog. Morda pa bi morali zadevo začeti reševati drugače. Človek je ustvarjalno bitje in vedno, kadar se je pojavil problem, ga je prej ko slej tudi uspešno rešil. Zato bi bil nov izziv zanj narediti stroje, ki bodo povzročali znosen hrup ali pa tega sploh ne bo. Da bo volk sit in koza cela. Do takrat pa bi bilo treba vzeti v obzir, da je družba sestavljena iz različnih ljudi, ki morajo nekako skupaj živeti. In da demokracija in svoboda ne pomenita, da lahko delam, kar hočem. Moja svoboda seže le do svobode drugega, demokracija pa med drugim pomeni to, da vidim še koga drugega, ne le sebe. Menim pa, da bi morala naša država tudi s predpisi bolje poskrbeti za svoje ljudi. Izpostavljanje prekomernemu hrupu VSE NAS vodi v stres in v bolezen, zato bi bilo treba pogoje glede tega zaostriti, ne pa jih omiliti. Omilitev ima namreč tudi za državo, ne le za posameznike, negativne učinke. Zaradi stresa, ki so mu ljudje izpostavljeni ob prekomernem hrupu, se dokazano zniža učinkovitost pri delu, zaradi večje obolevnosti in poškodb, ki so posledica stresa, pa se povečajo stroški zaradi zdravljenja, kar so že spoznale naše sosede: Italija, Avstrija in Švica in v skrbi za VSE svoje državljane, pa tudi za živali (!), to področje primerno strogo tudi zakonsko uredile.
Čista Duša 