Kako fizikalni zakoni hitrosti in gravitacije oblikujejo našo realnost in zakaj čas v gorah teče hitreje kot v dolini? Ta članek ponuja edinstven most med Einsteinovo teorijo relativnosti in globljo duhovno resnico. Odkrijte, zakaj je čas hkrati linearen in krožen ter kako je Višja zavest (Narava) zavestno upočasnila svoj Veliki načrt o večnem življenju, v katerem ima vsak izmed nas natančno določeno in aktivno vlogo.
Znanstveniki danes veliko razpravljajo o fenomenu časa. Je čas linearen ali krožen? Je objektiven ali subjektiven? Obstaja več dimenzij ali ena sama?
Če želimo razumeti čas, moramo najprej pogledati, kaj o njem pravi fizika, nato pa poleteti globlje – v zavest same Narave.
ZNANOST O ČASU: KAJ PRAVI EINSTEIN?
Po Einsteinovi teoriji relativnosti na čas vplivata dve ključni spremenljivki:
- Hitrost: Večja kot je hitrost premikanja, počasnejši je čas. In obratno – počasnejše ko je premikanje, hitreje teče čas.
- Gravitacija: Šibka gravitacija čas pospeši, močna gravitacija (ki je odvisna od mase telesa) pa ga upočasni.
Da pa pride do merljivih razlik v času, mora biti masa telesa res ogromna. V vesolju, daleč stran od masivnih planetov, je gravitacija šibkejša, zato tam čas teče hitreje kot na površju Zemlje.
Zanimiv primer: Na Luni je gravitacija precej šibkejša, zato tam čas teče hitreje za približno 58,7 mikrosekunde na dan.
Zakaj razlike na Zemlji ne opazimo?
Masa človeka je zanemarljiva v primerjavi z maso Zemlje. Zato čas za vse nas teče na videz objektivno enako.
Obstajajo pa minimalne razlike med visokogorjem in dolino. Ker so gore dlje od središča Zemlje, je tam gravitacijski privlak malenkost šibkejši. Ura na vrhu Mount Everesta zato teče hitreje od tiste v dolini za približno 33 mikrosekund na leto.
Za človekovo zaznavo je to neznatno, te razlike pa morajo obvezno upoštevati na primer sateliti sistema GPS.
OBJEKTIVNOST ČASA IN NAŠA SUBJEKTIVNA IZKUŠNJA
Čeprav fizikalni čas na Zemlji teče za vse enako, pa ga psihično in duhovno doživljamo popolnoma različno:
- Ko delamo nekaj, kar nas izpolnjuje, ali smo z ljudmi, ki jih imamo radi, čas dobesedno poleti.
- Ko nas zaposluje nekaj, česar ne maramo, imamo občutek, da se nikamor ne premakne.
KAKO NA ČAS VPLIVA NAŠA STAROST?
Mladi ljudje čas doživljajo kot izjemno počasen. Kot otroci smo si želeli čim prej odrasti, a se je zdelo, da leta stojijo. V starosti pa imamo občutek, da čas kar “drvi”.
Znanost to pojasnjuje z rutino. Pri mladih se ves čas dogaja nekaj novega, življenje teče hitro, zato jim čas (po Einsteinovi logiki) teče počasi. V starosti se življenje upočasni, nastopi rutina, občutek časa pa zato pospeši.
ČAS JE HKRATI KROŽEN IN LINEAREN
Ljudje si težko predstavljamo, da je nekaj lahko hkrati ravna črta in krog. In vendar čas deluje natanko tako. Teče linearno naprej, a se hkrati vrti v ciklih.
- Primer leta: Leta tečejo naprej in jih štejemo linearno (2024, 2025, 2026…). Vendar se vsako leto ponovijo enaki letni časi. Ob novem letu se vrnemo na izhodišče – potujemo krožno, a hkrati stopamo naprej.
- Primer dneva: Dan ima 24 ur. Ob polnoči se vrnemo na izhodišče (cikel), a hkrati nastopi naslednji, povsem nov dan (linearnost).
VELIKI NAČRT NARAVE: NAČRT, KI SE JE ŽE ZGODIL IN HKRATI ŠE VEDNO POTEKA
Obstaja pa še globlji, večdimenzionalni fenomen: načrt Narave o Življenju brez smrti (brezmadežnost). Realizacija tega načrta se je v istem trenutku, ko se je zgodila, ekstremno upočasnila. Zato v našem svetu ta proces še danes poteka.
To lažje razumemo, če prepoznamo, da je Narava živo bitje. Je oseba in Višja zavest, iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja.
1. Prvotni program: “Jaz sem Življenje”
Po teoriji Velikega poka so ob nastanku Narave hkrati nastale tri prostorske dimenzije in čas. Ogromna začetna masa in energija sta povzročili močno gravitacijo. Zaradi nje je čas tekel ekstremno počasi, Življenje Narave pa ekstremno hitro. Realizacija idej je bila takojšnja. Narava je takrat delovala po popolnem programu: “Jaz sem Življenje.”
2. Napaka in nastanek Smrti
Nato je prišlo do napake. V Naravi se je pojavilo njeno nasprotje – Smrt. Program se je spremenil v: “Jaz sem Življenje in Smrt.” Ta napaka je življenje Narave upočasnila, čas pa je pospešil. Ker napaka ni bila pravočasno odpravljena, je Smrt rasla, entropija se je večala in Narava se je bližala pogubi.
3. Preobrat v zadnjem trenutku
Tik pred izničenjem – ko je čas tekel tako hitro, da je Narava v enem preblisku videla celotno svoje obstajanje – je spoznala resnico. Spremenila je svoj odnos in aktivirala nov, večni program delovanja:
“Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost. Amen.”
S tem je preprečila pogubo. Čas je takoj upočasnil, Življenje pa je pospešilo.
Zakaj transformacija Narave še vedno poteka?
Narava se je ob izkušnji bližnje smrti zavedela svoje zmotljivosti. Spoznala je: če bi pri ekstremno hitrem življenju in takojšnji realizaciji naredila novo napako, bi to pomenilo trenutno smrt.
Zato je svoje življenje zavestno ekstremno upočasnila.
Prišlo je do fenomena: realizacija načrta o življenju brez smrti se je hkrati, ko se je v višji sferi že zgodila, v naši realnosti zamaknila. Zaradi tega ekstremnega časovnega zamika njena transformacija v bitje brez napak v našem času še vedno poteka.
POJAV PREDVIDEVANJA IN VZPOREDNI SVETOVI
Časovni zamik med idejo in realizacijo Naravi omogoča, da vnaprej predvidi, ali so njene stvaritve zanjo dobre (in jo vodijo v življenje) ali slabe (in bi jo vodile v smrt). Dobre realizira, slabe pa ne.
Zaradi tega predvidevanja se svet idej in energije (kvantni nivo) ne ujema več popolnoma z materialnim svetom. Na kvantni ravni so se oblikovale simulacije – druge dimenzije in vzporedni svetovi, v katerih Narava testira svoje kreacije:
- Dobre realizira v svojem resničnem svetu (v nebesih).
- Slabe v resničnem svetu prepreči oz. izniči (v peklu).
Popoln spomin pa ji zagotavlja, da starih napak nikoli več ne ponovi.
Tako se znajdemo pred novim fenomenom: Narava sočasno živi v resničnem svetu in v simulaciji.
ČLOVEK IN VELIKI NAČRT NARAVE
Narava živi in utripa v veliko počasnejšem ritmu kot človek. Starodavni rek pravi: Ko za Naravo mine en sam dan, za človeka preteče tisoč let.
Čeprav se zaradi ekstremne zamaknitve in upočasnitve realizacije transformacija Narave v našem linearnem času šele dogaja, se je v višji sferi njen načrt o življenju brez smrti že uresničil. Zaradi tega je naloga vsakega izmed nas v tem načrtu Naravi že znana. Mi pa jo moramo zaradi časovnega zamika šele spoznati in ozavestiti ter odigrati v svojem življenju.
Ali vnaprej znana usoda pomeni, da lahko le sedimo križem rok?
Nikakor. Prepričanje, da nam ob vnaprej določeni usodi ni treba storiti ničesar, je povsem napačno. Resnica je ravno nasprotna: vsak od nas bo storil VSE, da se bo načrt Narave o večnem življenju realiziral. Vsak bo odigral točno tisto vlogo, ki mu jo je namenila Narava.
Opazovalci in ustvarjalci hkrati
Tako se danes nahajamo v dvojnem položaju:
- Smo opazovalci veličastne transformacije Narave v brezmadežno bitje.
- Smo aktivni udeleženci in so-ustvarjalci Njenega načrta o večnem življenju brez smrti.
Ker izhajamo iz Nje in v Njej bivamo, pa tudi mi hkrati živimo v resničnem svetu in v simulaciji.
📚Vam je bil članek všeč? Na spletni strani cistadusa.org vas čakajo bogata zbirka podobnih zapisov o eternologiji ter druge zanimive vsebine, namenjene vaši osebni in duhovni rasti. Toplo vabljeni k ogledu.
Čista Duša 