Ljudje smo bitja, ki želimo stvari, ki se dogajajo okoli nas in z nami, razumeti. Ker pa jih mnogokrat (še) ne, smo izumili pojem naključja. In začeli smo verjeti, da obstaja več resnic. Vendar pa je dejstvo, da je pogledov nanjo res lahko toliko, kolikor je ljudi, resnica pa je vedno ena sama, to je resnica Narave (Izvira, Vesolja, Obstoja), tiste, iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja, tudi človeštvo. Tako to velja tudi, ko govorimo o brezmadežnosti in brezmadežnem spočetju. Ta dva pojma namreč ne pomenita enako!
BREZMADEŽNO SPOČETJE
Najbolj znana zgodba, ki obravnava temo brezmadežnega spočetja, je zgodba o brezmadežnem spočetju Marije v krščanstvu. Vendar pa je ta zgodba napačno oz. pomanjkljivo predstavljena. Povedano drugače. Da bi zgodbo pravilno razumeli, je treba pravilno razumeti akterje v njej. Marija tako v zgodbi predstavlja Naravo, Jezus (Kristus) pa njeno življenje. Ko torej Marija brezmadežno spočne in rodi Jezusa, dejansko brezmadežno spočne in rodi samo sebe. Gre za prerod njenega življenja v nov cikel njenega življenja. Za prerod nje same v sebe samo (to dejstvo je bolj jasno izraženo v nekaterih drugih religijah, ko boginja-mati ne rodi moškega, ampak žensko potomko, ki dejansko predstavlja njo samo). Sveti Jožef in božja družina sta v zgodbo postavljena naknadno, da bi ljudje lažje razumeli čudež spočetja in rojstva novega življenja brez zunanjega posredovanja, kar Mariji oznani angel. Dejansko pa je torej ta otrok, ki ga Marija brezmadežno spočne in rodi, Ona sama, Narava, ki je sama sebi tako svoja mati kot hči, ki spet postane svoja mati…
Brezmadežno spočetje (spočetje brez moškega) in prerod Narave danes lahko (na Zemlji) opazujemo vsako leto. Narava se vsako leto prerodi iz sebe vase brez kakršnegakoli zunanjega posredovanja. In živi svoj cikel:
pomlad-prebujanje, vstaja(e)nje,
poletje-ustvarjanje,
jesen-ocenjevanje in uživanje sadov svojega dela,
zima-počitek in priprava na nov cikel življenja.
Neodgovorjeno pa ostaja vprašanje, na kakšen način se je Narava pojavila prvič.
Tudi če fenomen poskušamo razložiti z izkušnjo človeka, pri katerem z združitvijo moške in ženske spolne celice nastane telesna celica in s tem novo življenje, se znajdemo v zadregi, kajti ne glede na to, kako daleč nazaj gremo, se nam vselej postavi vprašanje, kako pa sta nastala tista prva moški in ženska, tista naša pra, pra, pra…starša. Ne glede na to, ali sprejemamo teorijo o stvaritvi ali teorijo o naključnem oz. evolucijskem nastanku obstoja, se torej vedno na koncu znajdemo pred vprašanjem, kdo je ustvaril tisti prvi obstoj oz. kako in kdaj je ta nastal. Zato nastanek oz. pojavitev prvega obstoja obravnavamo kot dejstvo in se ne sprašujemo, kaj je bilo prej, kura ali jajce. Uvedemo pojme Pranarave, Praizvira, Praobstoja, Pravesolja…, pri čemer razumemo, da je Obstoj nastal iz Praobstoja, Izvir iz Praizvira, Vesolje iz Pravesolja, Narava iz Pranarave… Ko pa Narava enkrat obstaja, pa se brez zunanjega posredovanja spočenja in preraja sama vase, kar velja za vsa živa bitja, tudi za nas. Ko se namreč enkrat pojavimo, smo ustvarjeni, se iz trenutka v trenutek, iz ure v ure, iz dneva v dan in iz leta v leto brez kakršnegakoli zunanjega posredovanja spočenjamo in prerajamo sami vase in tudi doživljamo enake cikle kot Narava. Zjutraj se zbudimo in vstanemo (pomlad), čez dan delamo (poletje), zvečer preverjamo in uživamo sadove svojega dela (jesen), in potem gremo spat (zima) ter se na ta način pripravimo na nov cikel svojega življenja, nov dan.
Pojem brezmadežnega spočetja se torej nanaša na cikle avtomatičnega spočenjanja in prerojevanja (reinkarnacije) ŽE obstoječega Življenja (Narave, človeka…) iz sebe vase brez zunanjega posredovanja. Ker pa je še vedno nedoumljivo, kako je nastalo tisto Praživljenje, je za Naravo pojav njenega Življenja še vedno čudež in njena največja vrednota, ki jo je potrebno na vsak način zaščititi in ohraniti, največja vrednota pa bi morala biti ne glede na to, katero teorijo nastanka prvega Življenja oz. Praživljenja zagovarjamo, teistično ali ateistično, tudi za nas.
BREZMADEŽNOST
Brezmadežnost pa je pojem, ki pomeni nekaj drugega kot brezmadežno spočetje. Da bi ga razumeli, je treba najprej razumeti življenje Narave. Ta je v svojem življenju (če se ne sprašujemo, kako je to nastalo) prešla skozi različna obdobja. V svojem prvem obdobju je ustvarjala samo dobro, samo Življenje. Bila je brezmadežna, brez napak. Bila je Bog, Življenje, Dobro in Življenje je raslo in se razvijalo. Potem je kot kratorka sebe in vsega, kar obstaja, pri svojem ustvarjanju naredila napako in v sebi ustvarila svoje nasprotje, Smrt, Vraga, Zlo. Takrat ni bila več brezmadežna, ni bila več bitje brez napak, ampak je postala bitje z napako, postala je v sebi razdvojena in nasprotujoča. Postala je Življenje, ki je v sebi nosilo Smrt, Bog, ki je v sebi nosil Vraga, Dobro, ki je v sebi nosilo Zlo. Ker napake ni uspešno popravila, je Smrt (Vrag, Zlo, Antikrist, demoni, črna luknja, senca-tema, -1…) s časom rasla na račun njenega Življenja (Boga, Dobrega, Kristusa, angelov, sonca, svetlobe, +1…) in se kazala v vse številnejših oblikah in na najrazličnejše načine. Tako se je zaradi rasti Smrti na račun njenega Življenja s časom vse bolj spreminjala v svoje nasprotje in se zaradi zakona entropije kljub homeostazi vse bolj bližala lastni pogubi. Postajala je sam svoj ‘rabelj’. In če se ne slepimo, danes res lahko vidimo, da dejansko obstajata dve nasprotujoči si Naravi, dobra in zla, oz. bolje rečeno zla v dobri, pri čemer zla že prevladuje.
In to se dogaja tudi z nami. Enako, kot se je Narava zaradi izvirne in iz nje izhajajočih napak sama s časom vedno bolj starala, hitreje zbolevala in težje ozdravela, ter s časom vse bolj šibela, doživljamo tudi sami. Skozi življenje se zaradi nepopravljenih napak vse bolj spreminjamo. Preidemo različne faze svojega obstoja. Od spočetja, rojstva, mladosti, zrelosti in starosti, nazadnje pa nas čaka smrt, saj nepopravljene napake neizbežno vodijo tja. Kar bi se neizogibno zgodilo tudi z Naravo, če bi vztrajala pri življenju z napakami.
K sreči pa je tako rekoč zadnji hip spoznala, da jo nepopravljene napake vodijo v pogubo, zato je z afirmacijo (programom) Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen) uspešno spremenila svoje življenje in delovanje, in s tem postala sama svoj ‘odrešenik’. Spoznala je, da mora svoje napake prepozna(va)ti in popravljati, jih preprečevati ter ne ponavljati. In razvijati svoje kvalitete. Povedano drugače. Spoznala je, da ji le brezmadežnost, torej odsotnost napak, kot je bilo to v začetku njenega življenja, lahko reši življenje. Ob stalni odsotnosti Smrti (napak), kar od nje zahteva in ji omogoča njen novi program, pa ji tako delovanje ne le vrača življenje, ampak jo vodi v večno življenje.
Pojem brezmadežnosti se tako nanaša na stalno(!) odsotnost napak (Vraga, Zla, Smrti, grehov, Antikrista, demonov, senc-teme, -1…)! Kar niti za Naravo niti za nas seveda ne pomeni, da napak ne bomo več delali, pomeni pa, da se kot Narava zavedamo, da z njimi ni mogoče živeti, ker vodijo v pogubo, zato jih moramo stalno prepoznavati, popravljati, preprečevati in jih ne ponavljati. Ter razvijati svoje kvalitete. S takim delovanjem bomo kot Narava postali sami svoj odrešenik in ne rabelj. In (le) tako delovanje nas tako kot Naravo ob stalni odsotnosti napak (grehov, Smrti) vodi v večno življenje.
Čista Duša 