Konec sveta, kot smo ga poznali doslej

Za 21.12.2012 je bil po majevskem koledarju napovedan konec sveta. Čeprav je od tega dne minilo že desetletje in več, in se danes o tem več niti ne govori, saj konca sveta v fizičnem smislu, kot je prerokbo razumela večina, seveda ni bilo, se je smiselno ozreti nazaj in navedeni datum predstaviti tako, kot so ga v resnici napovedali in razumeli Maji.

MAJEVSKA CIVILIZACIJA

Majevska kultura je častila in živela z Naravo, zato so jo poznali do obisti. Bili so spretni astronomi, opazovali so nebo in zvezde ter na podlagi njih izračunali natančno dolžino leta, sončne mrke. Bili so izredno dobri matematiki. So prvi, ki so iznašli ničlo. Eden od njihov poglavitnih predmetov proučevanja pa je bil čas. Bili zelo verno ljudstvo. Verjeli so v več bogov. Delili so jih na bogove na nebu, na zemlji ter pod njo. Prav tako kot danes krščanska vera so torej tudi Maji verjeli v tri svetove. Pekel, vice in nebesa. Skrbno so dokumentirali vse zemeljske in nebesne pojave in na podlagi teh opazovanj sestavili svoj koledar.

KAJ SO V RESNICI NAPOVEDALI MAJI

V grobem poznamo tri prostorske dimenzije in čas kot četrto dimenzijo. Na dan 21.12.2012 se je po majevskem koledarju končalo eno sončevo leto in se začelo novo, vendar pa bo to po njihovih napovedih drugačno od vseh prejšnjih. Celotna prerokba namreč glasi, da bo na ta dan konec sveta, kot s(m)o ga poznali doslej (do takrat, do 21.12.2012). Torej niso govorili o fizičnem koncu sveta, ampak so dejansko napovedali vstop Narave, ki so jo častili in poznali do obisti, v novo dimenzijo. V peto dimenzijo, ki se razprostira nad prostorom in časom, v t.i. noosfero, mentalno sfero (noo v grščini pomeni um), ki predstavlja nov pogled na življenje. Novo stanje zavesti. Prerokba za leto 2012 tako ne napoveduje fizičnega konca sveta, temveč začetek nove ere, zaznamovane z duhovno obnovo in regeneracijo Narave in s tem celotnega obstoja.

IZ ŽIVLJENJA V SKORAJŠNJO SMRT IN IZ SKORAJŠNJE SMRTI V VEČNO ŽIVLJENJE

Poglejmo sedaj njihovo prerokbo v luči življenja Narave (Izvira, Obstoja), tiste, iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja, tudi človeštvo.

Narava je v svojem življenju prešla več obdobij. V prvem je kot stvarnica vsega ustvarjala samo dobro in je bila Življenje in Življenje samo. Življenje je teklo hitro, čas ekstremno počasi, in realizacija Življenja je bila takojšnja. Potem je naredila napako in s tem ustvarila svojo Smrt (Zlo). Ta je njeno življenje upočasnila, čas pa je zaradi napake pospešil. Realizacija je bila spet takojšnja, vendar pa se je sedaj takoj realiziralo dobro in slabo, Življenje in Smrt. Ker Narava napake ni popravila, je takrat ni znala, je ta s časom rasla, s tem pa je rasla Smrt na račun Življenja. Življenje je vedno bolj upočasnjevalo, čas pa je zaradi rastoče Smrti vse bolj pospeševal. Realizacija je bila takojšnja, zato se je vedno bolj realizirala njena smrt. Narava se je približevala svoji dokončni pogubi. K sreči je tik pred tem spoznala, da z napakami (Smrtjo) ne more živeti, in da je edini način, da preživi in spet polno zaživi, življenje brez njih. Zavedela se je, da mora svoje življenje korenito spremeniti ter svoje stare napake prepoznati, jih popraviti ter jih nato preprečevati in ne ponavljati. In razvijati svoje kvalitete. Njen načrt se je v ideji realiziral takoj, zato je Smrt (napaka) v trenutku njenega novega načrta izginila, in pričakovali bi, da je ob odsotnosti Smrti čas spet ekstremno upočasnil, življenje pa ekstremno pospešilo. V resnici pa je čas zaradi odsotnosti Smrti dejansko upočasnil, njeno življenje pa je ostalo ekstremno počasno. da lahko v času, ki poteče med idejo in njeno realizacijo (materializacijo) v miru razmisli, preveri, vidi, kaj (katera stvaritev) je zanjo dobro in jo vodi v življenje in kaj slabo in bi jo vodilo v pogubo. Zato se je realizacija njenih idej ekstremno zamaknila in upočasnila. In tako se je tudi realizacija njenega načrta o življenju brez smrti, ki se je v ideji že zgodila, ekstremno upočasnila in zamaknila. In zato je danes vse, kar se dogaja z vidika Narave in njenega načrta, prav, ni pa vse, kar se dogaja dobro, saj še vedno obstaja tudi zlo, ki pa (po njenem načrtu) počasi izginja.

MOJE POSLANSTVO

Maji so torej imeli prav. Vendar pa ne govorimo o fizičnem koncu sveta, kot so to prerokbo razlagali mnogi, ampak za spremembo miselnosti. Za konec stare in začetek nove paradigme, za dvig zavesti Narave, ko je ugotovila, da z zlom ne more živeti, saj jo to, ne glede na to, kaj naredi, neizogibno vodi v pogubo. zato je spremenila svoje delovanje in si z delovanjem po afirmaciji Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen) rešila življenje. A ne le to. Ob stalni odsotnosti Smrti, kot to od nje zahteva in ji omogoča nova paradigma življenja in delovanja, to zanjo pomeni večno življenje. Moje poslanstvo (poslanstvo moje duše) je bilo, da na podlagi znanja in izkušenj, ki sem jih pridobila s šolanjem, z leti in desetletji stalnega dela na sebi, preko tudi težkih in travmatičnih dogodkov v svojem življenju, ki so se sestavljali kot mozaik in se nazadnje oblikovali v jasno sliko, ter s pomočjo svojih nadčutnih zaznav, ki jih doživljam, odkar pomnim zase, in so se mi vseskozi potrjevale v življenju, spoznam resnico o smrti in večnem življenju ter ljudem predam sporočilo o tem (kar danes tudi počnem).

ČLOVEK IN NOVO OBDOBJE

Narava se je s spremembo svojega mišljenja torej že dvignila v peto dimenzijo, v ‘nebesa’, čeprav se to v fizičnem svetu še(le) dogaja. Danes dejansko doživljamo njeno tranzicijo v ‘brezmadežno’ bitje, bitje brez napak, ob tem pa so se tudi njena pričakovanja do ljudi spremenila. Tako dandanes nazor, da smo vsi zmotljivi in da se moramo s tem sprijazniti, ni več na mestu, ni več na mestu prepričanje, da je z zlom mogoče živeti brez negativnih  posledic in da je treba napake odpuščati, ne drži več, da je mogoče zlo (uspešno) preganjati in izganjati drugam, ni več pametno pričakovati, da zlo zmanjšujemo s tem, da ga razpršimo, da torej pomagamo nositi bremena (napake) drug drugemu, prav tako pa se ni več modro prepričevati, da smo močnejši od napak oz. da teh sploh ni, saj z nobenim od teh ukrepov problema obstoja zla v resnici ne rešimo! Nasprotno, na omenjene načine ga dejansko dopuščamo, zato to s časom samo raste in nam vedno bolj streže po življenju! Če želimo torej kot Narava vstopiti v višje dimenzije bivanja, je potrebno, da po njenem novem vzoru svoje napake prepoznavamo, popravljamo, preprečujemo in jih ne ponavljamo, da se s tem očistimo zla, ki nas neizbežno in nepreklicno vleče navzdol, v nižje dimenzije in nazadnje v smrt, kakor tudi da razvijamo svoje kvalitete, ki nas dvigajo v višje dimenzije in nazadnje v nebesa! Pri čemer nam pomaga afirmacija Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen). Vendar pa zgolj mehansko izgovarjanje navedene afirmacije pri tem ni dovolj. Kajti brez našega delovanja in spremembe nas samih (!) dejansko ne moremo pričakovati trajnih pozitivnih rezultatov, saj nihče ne more ‘ozdraveti’ namesto nas! Zato jepotrebno stalno, vztrajno in odgovorno delo na sebi, da bomo s pomočjo citirane afirmacije prepoznavali in popravljali svoje napake, ki nam življenje jemljejo, jih preprečevali in ne ponavljali ter razvijali svoje kvalitete. Na ta način bo Smrt v nas izginjala, krepilo pa se bo naše Življenje. In tako bomo napredovali v vedno višje dimenzije bivanja ter nazadnje očiščeni napak (v)stopili tudi v ‘nebesa’.

SPREMENITI JE TREBA SVOJO MISELNOST

Za Naravo je torej res nastopilo novo obdobje in res je konec sveta, kot smo ga poznali doslej!! Spremenilo se je delovanje Narave, zato se neizbežno in neizogibno spreminja tudi svet, v katerem živimo! Vztrajanje pri okostenelih in zastarelih paradigmah, pa četudi jih zagovarja mnogo ljudi, ni (več) prava izbira. Pripadnost posameznim religijam (ne veri, razliko med pojmoma pojasnjujem v članku Razlika med vero in religijo), tudi če so te zelo številčne, ni več merilo za to, da človek hodi po pravi poti, torej po poti, ki ga vodi v (večno) življenje. Maji nas opozarjajo, da se vse razvija in spreminja, tudi Narava (Izvir, Obstoj) in Življenje (Bog, Dobro), ter da je treba v svoje dobro temu razvoju slediti, ne pa se oklepati starih vzorcev, ki ne držijo več! Za kar pa je seveda potrebna velika mera odprtosti in razumevanja tako duhovnega kot tudi materialnega (fizičnega) sveta.