Večina ljudi verjame, da je ljubezen najmočnejše čustvo. Dejansko pa je najmočnejše čustvo strah. Ko nekaj imamo in ljubimo, tega namreč ne želimo spreminjati, ampak želimo ohranjati status quo. Tudi če si nečesa šele želimo, pa tega ne dobimo, se največkrat tolažimo s tem, da je že tako prav, da nam je tako namenjeno ipd. Ko pa nas je nečesa strah, je normalna reakcija ta, da se tega hočemo na vsak način in čim prej znebiti. Ljubezen nas tako dejansko pogosto navaja na nedelovanje, medtem ko nas strah sili v delovanje. Tudi mnoge neverjetne stvari, ki jih pripisujemo ljubezni, so dejansko ljudje storili iz strahu, da ljubezni bodisi ne bi dobili ali pa, da bi jo izgubili. Nekateri tako lahko delujejo všečno le zato, ker se bojijo, da jih sicer drugi ne bi marali, in si s svojimi tovrstnimi dejanji ljubezen skušajo pridobiti, jo na nek način kupiti, matere, ki so npr. za svojega otroka pripravljene žrtvovati vse, pa se dejansko žrtvujejo iz strahu pred tem, da bi ljubezen (otroka) izgubile.
STRAH KOT BOŽJE ORODJE
Večina ljudi je prepričanih, da strah kot negativno čustvo ne prihaja s strani Boga. Vendar pa je ravno zaradi tega, kar smo navedli zgoraj, strah lahko tudi božje orodje, saj nas v večji meri kot ljubezen (pri)sili v delovanje.
Zato je tudi v vašem strahu lahko skrito vaše poslanstvo, vaš življenjski cilj, ki ste si ga kot duša zadali. Bolj pomembno nalogo imate, bolj vas življenje lahko ustrahuje, da vas spravi z napačne poti oz. vas spomni na vaše poslanstvo. Ni nujno, da strah izvira iz tega življenja. Odgovor, zakaj vas je nečesa strah, se lahko skriva v vaših prejšnjih življenjih, lahko pa prihaja tudi od prednikov. Ne zanemarite tega vidika, ne glede na to, kaj pravijo drugi. Ko naši pokojni umrejo, namreč umre samo njihov snovni del, torej telo, energija pa ostane nespremenjena. Tako se tudi naši predniki lahko obračajo na nas s prošnjo, da storimo nekaj za njih, da popravimo njihove napake oz. jim omogočimo, da (preko nas) popravijo svoje napake, ki jih sami za časa svojega življenja v svojih snovnih telesih niso mogli ali znali popraviti ali pa zanje niso niti vedeli. Z napakami namreč ne morejo navzgor, v nebesa, v svetlobo, saj jih te zaradi svoje teže vlečejo navzdol!
Strahovi so tako resnični, treba pa je ugotoviti, zakaj se nam dogajajo! Je njihov namen torej dejansko ustrahovanje, ali pa se pojavljajo zato, da se zavemo svoje naloge v tem življenju?
STRAH KOT OPOMNIK POSLANSTVA
Sama sem se že rodila s strahom pred smrtjo. Bila sem zaželen otrok in nosečnost je potekala normalno, tako da ni bilo nobenega razloga, da bi strah nastal v tej inkarnaciji. Zaradi tragičnih dogodkov v mojem življenju je ta strah s časom vse bolj rastel, vendar pa me je prav ta bojazen, ki me je spremljala vseskozi, tudi nekako spodbujala, da sem neumorno iskala odgovor na vprašanje, zakaj se mi dogajajo vse te grozne stvari in ali lahko to kako spremenim. S tem sem vse bolj razvijala svoje nadčutne zaznave, ki jih prav tako doživljam, odkar pomnim zase, pa tudi svoje druge talente in sposobnosti ter tako nazadnje spoznala svoje poslanstvo, ki sem si ga kot duša zadala v tem življenju. In ki ga danes z velikim veseljem in zanosom izvršujem.
Če se torej tudi vi nečesa bojite, tega ne omalovažujte, ampak skušajte razvozlati, kaj vam ta bojazen sporoča, ne glede na to, kaj o tem menijo drugi, saj se morda prav v tem strahu skriva vaše poslanstvo, vaša življenjska naloga, ki jo lahko opravite le vi! Kot sem to spoznala tudi sama. Pa tudi, če temu ni tako, strahu v nobenem primeru ni pametno potlačiti in spregledati, ampak ga je nasprotno treba prepoznati in razumeti, saj nam, tudi če nas po eni strani (pri)sili v delovanje, po drugi zaradi svoje narave tudi jemlje življenjsko energijo in nam škoduje! S tem, ko ga prepoznamo, se ga zavemo in ga racionaliziramo, pa mu moč vzamemo, sebi pa jo vrnemo!
Čista Duša 