Kaj odpuščati?

Mnogi menijo, da z odpuščanjem zase in za svet naredimo veliko dobrega. Toda ali je temu res tako? In ali res lahko odpustimo vse? Ali pa je institut odpuščanja dejansko zlorabljen in ga mnogi danes napačno interpretirajo, razumejo in uporabljajo.

DUŠNI MIR

Človek je ustvarjalno bitje, ki ustvarja tako dobro kot zlo. Napake so tako sestavni del življenja in kreativnega procesa, a če jih ne popravljamo, nam po svoji naravi s časom vse bolj jemljejo življenjsko energijo. Dušni mir zato lahko dosežemo le, če smo brezmadežni, brez napak. Ljubezen do vsega, torej tudi do napak, nas neizbežno vodi v nemir, kaos in propad, ljubezen le do dobrega pa nam prinaša red, mir in življenje.

ODPUSTITI POMENI DOPUSTITI

Vsaka napaka je za nas breme, ki nas teži in nam hočeš nočeš jemlje življenjsko energijo. Zato se vsi želimo razbremeniti in olajšati, kar naj bi dosegli z odpuščanjem. Toda ko napake odpuščamo, jih dejansko dopuščamo. V energijskem in dejanskem smislu se namreč s tem, ko napake odpustimo ali so nam odpuščene, nič ne spremeni. Napaka ostaja in še vedno obstaja, razbremenitve in olajšanja pa ne dosežemo, čeprav lahko celo mislimo, da je temu tako ali pa nas v to prepričujejo drugi. In večkrat, ko odpuščamo oz. nam je odpuščeno, več napak s tem dopuščamo oz. so (nam) dopuščene. Zato se napake s časom kopičijo ter prenašajo iz generacije v generacijo in iz inkarnacije v inkarnacijo. Kaos in nemir postajata vedno večja, kar nas in celoten obstoj s časom vodi v neizbežen propad.

NAPAKE JE TREBA POPRAVLJATI

Nasprotno pa v primeru, ko napake prepoznamo in popravimo, dejansko dosežemo razbremenitev in olajšanje, saj s tem zlo v resnici spreminjamo in preobražamo v dobro. In več napak kot popravimo, bolj popolna sta razbremenitev in olajšanje. S tem pomagamo sebi in celotnemu obstoju, saj je tako napak s časom vedno manj, vse več pa zato dobrega, ki se prenaša tudi iz generacije v generacijo in iz inkarnacije v inkarnacijo, kar nas dejansko vodi v življenje.

KAJ TOREJ ODPUŠČATI

Učijo nas, da resnica osvobaja, toda prav resnica je danes ena najbolj zlorabljenih vrednot. Zato je zelo pomembno, kako se izražamo, da pri tem ne delamo nepotrebnih napak in ljudi ne zavajamo. V času interneta in sodobnih medijev obveščenost ni več problem, pojavila pa se je nova težava. Kako ob poplavi vsemogočih informacij prepoznati, katere od njih so tiste PRAVE in katere so dejansko dezinformacije, kako torej LOČITI zrnje od plev. To velja tudi za institut odpuščanja, ki ga je treba pravilno razumeti, interpretirati in uporabljati. SEBI OZ. DRUGIM TAKO LAHKO ODPUSTIMO LE, DA SMO NAREDILI NAPAKO (zaradi nevednosti, šibkosti, prevare, naivnosti, strahu, prisile, obupa…), NIKAKOR PA NE NAPAKE SAME! Če npr. pijemo, si odpustimo, da smo v alkoholu iskali rešitev, napako pa dejansko OBSODIMO (saj alkoholizem dokazano škoduje in uničuje zdravje) in POPRAVIMO s tem, da se nehamo opijati. Kajti če napake sebi in drugim odpuščamo, jih dejansko dopustimo in se tako ujamemo v lastno zanko, kar je slabo za nas in za celoten obstoj, ko jih prepoznavamo, popravljamo, preprečujemo in ne ponavljamo, pa dejansko dosežemo pozitivno spremembo, razbremenitev, olajšanje in osvoboditev, kar je za nas in za celoten obstoj dobro.