Kako pravilno razumeti (svoj) strah

Danes je strah postal pojem šibkosti in mnogi na različne, tudi čudne načine dokazujejo svoj pogum. Pa je to prava pot? In ali je res strah samo negativen?

EVOLUCIJSKI POMEN STRAHU

Strah se je razvil v času, ko so bili naši predniki odvisni le od instinktov, izhaja pa iz nagona po samoohranitvi. Njegova naloga je varovanje pred nevarnostjo in pred smrtjo. Strah je tisti, ki aktivira gon: beg ali boj, zato, da omogoči preživetje.

RAZLIČNE DELITVE STRAHU

Strah lahko opredelimo z različnih vidikov:

1. Z vidika obstoja je realen ali pa nerealen.
2. Z vidika upravičenosti je upravičen, kadar nevarnost za življenje res obstaja, ali pa neupravičen, kadar te nevarnosti v resnici ni.      
3. Z vidika vrednotenja je pozitiven, če varuje življenje, in negativen, če življenje kali ali celo ogroža.
4. Z vidika intenzivnosti pa ima strah več stopenj. Izraža se lahko kot nelagodje, tesnoba, pa vse do fobije, ki je z vidika realne nevarnosti pretiran in posplošen strah.

PODEDOVANI STRAH

Ker se vse zapisuje, strahove in fobije logično gledano lahko tudi podedujemo od svojih prednikov oz. so podedovane predispozicije zanje.

ZDRAVLJENJE NEREALNEGA, NEUPRAVIČENEGA, NEGATIVNEGA IN PRETIRANEGA STRAHU

Živali lahko postanejo ujetnice svojega nerealnega, neupravičenega, negativnega in pretiranega strahu, saj tega lahko le instinktivno zaznavajo oz. čustveno ovrednotijo, razumejo pa ga ne. Zato ga same tudi ne morejo premagati. Najboljši način zdravljenja je tako IZOGIBANJE VZROKU, ki strah povzroča, kar pa ni vedno izvedljivo. Moja kužka sta npr. imela vsak svoj strah. Psička se je bala balonov, kuža pa grmenja, ker sta bila najdenčka, pa nismo vedeli, zakaj. Toda nekako sta povezala balon oz. grmenje z nevarnostjo. Tako smo se balonom izogibali, ubežati grmenju pa je bilo malce težje. Zato smo poskusili njun vzorec doživljanja balonov in grmenja SPREMENITI. Z ljubeznijo in pozitivno izkušnjo smo skušali NADOMESTITI njuno povezavo balon oz. grmenje = nevarnost (slabo) s povezavo grmenje oz. balon = ljubezen (dobro). Obstajajo tudi zdravljenja pretiranega neosnovanega strahu živali z nadzorovanim IZPOSTAVLJANJEM OKOLIŠČINAM, ki strah povzročajo, torej s SOOČANJEM S STRAHOM v smislu, klin se s klinom izbija, vendar pa tako izpostavljanje, čeprav vodeno strokovno in načrtno, lahko pripelje do prav nasprotnega učinka, torej do še večjega strahu, pa celo do smrti, saj prevelik naval adrenalina, hormona, ki se sprošča ob strahu, lahko povzroči zastoj srca.

ČLOVEK STRAH RAZUME

V nasprotju z živalmi pa človek lahko svoj strah tudi RAZUME. Zato ga ne le zazna in čustveno ovrednoti, ampak ga tudi RACIONALIZIRA. Ga torej poimenuje, poišče vzroke zanj, prepozna namen, ugotovi, ali je realen in upravičen ali ne…, nerealnega, neupravičenega, negativnega in pretiranega pa z različnimi pristopi poskuša tudi OBVLADATI IN (PO)ZDRAVITI. Strah pred strupenimi kačami denimo tudi človeka varuje pred pogubo, le da za razliko od živali ta svoj strah zna tudi razumsko ovrednotiti. Ve, zakaj so strupene kače nevarne, ve, katerim se je treba izogibati, ve, kje živijo, ustvaril je protistrupe…, vse to zato, da bi preprečil usodne posledice. Tako je z RAZUMEVANJEM svoj strah spremenil v (SPO)ZNANJE. Še vedno je strupena kača tudi zanj nevarna, vendar ve, kako nevarnost preprečiti in ve, kako ravnati v primeru, če ga kača vseeno ugrizne. To mu omogočajo njegovi možgani, ki so se z evolucijo izpopolnjevali in so danes sestavljeni iz treh različnih delov, ki so se razvili v različnih časovnih obdobjih.

RAZVOJ ČLOVEŠKIH MOŽGANOV – TRIDELNI MOŽGANI

1. Pred približno 300 milijoni let so se iz dvoživk razvili plazilci. Plazilski  možgani so najstarejša možganska formacija pri človeku inležijo najgloblje v možganih. Odgovorni so za instinkte, zato jih imenujemo tudi instinktivni možgani. Omogočajo nam preživetje, nadzirajo življenjsko pomembne funkcije, kot so dihanje, krvni obtok, temperatura telesa, nagon: beg ali boj).
2. Iz plazilcev so se pred okoli 180 milijoni let razvili sesalci. Sesalski možgani se pri človeku nahajajo v osrednjem delu možganov in zajemajo limbični sistem. Ti predeli sprožajo močna čustva (bes, strah, ljubezen, sočutje,…), zato jih imenujemo tudi čustveni možgani. Delijo se na hipokampus (center spomina), amigdalo (njena glavna naloga je prepoznavanje strahu in ogrožajočih situacij in vrednotenje izkušenj glede na doživeta čustva) in hipotalamus (skrbi za ohranjanje ravnovesja v telesu).
3. Pred okrog 65 milijoni let so se iz sesalcev razvili primati, pred 5-6 milijoni let se je pojavil rod hominis, pred približno 2 milijonoma let pa se je pojavil Homo habilis (spretni človek), ki je prva človeška oblika v evoluciji. Možgani primatov so se razvili nad plazilskimi in sesalskimi, njihova velikost pa se je z razvojem vse do današnjega človeka povečevala. Imenujemo jih neokorteks (možganska skorja) ali racionalni možgani in predstavljajo okoli  85% celotne mase možganov. Neokorteks delimo na 4 režnje: zatilni, temenski, čelni in senčni.  Njihova glavna funkcija je nadzor nad instinktivnimi in čustvenimi možgani, omogočajo pa tudi vse višje funkcije, vključno z razumom in mišljenjem.

MOJA IZKUŠNJA S STRAHOM

Sama sem strah prinesla že na svet, šele kasneje pa sem ga diagnosticirala kot strah pred smrtjo. A čeprav so se izgube v mojem življenju res vrstile kot po tekočem traku, in sem se po vsaki izgubi smrti vedno bolj bala, se je izkazalo, da je bil to realen, upravičen in pozitiven strah. Preko njega sem namreč spoznala, da vsa učenja o tem, da je smrt naša prijateljica in celo nujno potrebna, niso resnična, saj je smrt v resnici diametralno nasprotje in najhujša sovražnica življenja, ki nas vodi v pogubo. Doumela sem, da sem sicer živela svoje življenje, ki pa je bilo tudi življenje Izvira (tistega, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja), zato sem dejansko doživljala Njegov strah, ko se je zaradi svoje napake z reinkarnacijami vse bolj bližal svoji dokončni pogubi. K sreči pa je tik pred svojo smrtjo našel izhod iz kritične situacije in si z afirmacijo: Jaz sem Življenje in Nič Smrti, ki je rešila življenje tudi meni, rešil življenje.

Danes me smrti ni več strah, pa ne zato, ker se je ni treba bati, saj je dejansko največji sovražnik življenja, ampak zato, ker sem odkrila vzrok za svoj strah, prepoznala njegov namen, ga razumsko ovrednotila in ugotovila, kako je smrt mogoče premagati (o čemer sem že veliko pisala v svojih predhodnih člankih).

ZLORABA STRAHU

Vsak strah in fobija imata svoj vzrok, ki je do njiju pripeljal, vsi strahovi in fobije pa imajo svoj evolucijski namen. To je varovanje pred nevarnostjo, varovanje življenja (v Ameriki npr. zaradi ugriza strupenih kač umre več tisoč psov letno, ker so ti izgubili sposobnost prepoznavanja nevarnosti in so se kačam preveč približali). Vendar pa zaradi izvirne napake in delitve stvarstva na dobro in zlo človek svoja spoznanja o strahu danes žal tudi zlorablja. Vemo, da je treba strahove in fobije ustrezno obravnavati in po potrebi tudi zdraviti, saj vsak nepredelan in nerazumljen strah, naj bo realen ali nerealen, upravičen ali neupravičen in pozitiven ali negativen, s časom raste in nam lahko zelo oteži in zagreni življenje. Lahko pa nas celo ugonobi, kar nekateri izkoriščajo kot ‘orožje‘. Tako so se razvile različne, tudi zelo prefinjene metode ustrahovanja in manipulacije z ljudmi in živalmi na podlagi strahu, nekatere sem doživljala tudi sama, dokler tega nisem racionalizirala. Po drugi strani pa so nekateri dandanes zasvojeni z adrenalinom, hormonom, ki se izloča ob doživljanju strahu in nas ohranja budne. Adrenalinski zasvojenci poročajo o posebnih nasladnih občutkih ob sproščanju hormona in strah tako dejansko izkoriščajo za iskanje užitkov, čeprav prevelik in prehiter naval adrenalina lahko povzroči tudi hude poškodbe organov, v skrajnem primeru pa celo zastoj srca in smrt. Tako pa strah ni več namenjen varovanju življenja, zaradi česar se je v evolucijskem procesu pravzaprav pojavil, ampak dejansko njegovemu uničevanju.