Verjetno vsi poznamo zgodbo o tem, kako naj bi Devica Marija brezmadežno spočela Jezusa. Pa bi bil lahko ta mit tudi resnica? In ali je brezmadežnost vezana samo na razmnoževanje?
BREZMADEŽNO SPOČETJE – PARTENOGENEZA
Izraz partenogeneza izhaja iz grščine in je nastal iz besed parthenos: devica in genesis: stvaritev. Torej bi izraz lahko prevedli kot deviškorodnost oz. brezmadežno spočetje. Gre za to, da se iz neoplojenega jajčeca razvije nov organizem, pri tem pa ne gre za kloniranje, kjer se dedni material materinske celice podvoji in nato razdeli, tako da sta obe hčerinski celici kopiji materinske. Osebek, nastal s partenogenezo, ima drugačne lastnosti kot materinski. Potomci so običajno istega spola kot materinski osebek, torej ženski, lahko pa so tudi moški. Partenogeneza je značilna za mnoge nižje razvite živali in rastline, sesalci pa naj se ne bi razmnoževali na ta način. Toda če gre verjeti znanstvenikom, bi nekaj primerov na svetu že lahko pripisali deviškorodnosti tudi pri človeku. Tudi pri človeku naj bi se partenogeneza namreč pojavila v določenih okoliščinah, ko so neoplojeno jajčece prebodli, izpostavili visokim temperaturam in nekaterim kemičnim snovem.
Ob proučevanju osebkov nekaterih vrst (miši), ki so se razvili s pomočjo partenogeneze, pa so znanstveniki prišli tudi do osupljivega odkritja. V nasprotju s kloniranimi osebki (znan je primer ovce Dolly, ki se je starala ekstremno hitro) so ti osebki živeli dlje, kot je bilo pričakovano in dlje od tistih osebkov, ki so jih ustvarili s spolnim razmnoževanjem (!).
MITOLOGIJA IN RELIGIJA O BREZMADEŽNEM SPOČETJU
S partenogenezo bi lahko razložili tudi mnoge zgodbe iz mitologije, ko so se različni bogovi (npr. Zevs) prikazali devicam v obliki dežja, sončnih žarkov ipd. in s tem povzročili, da so spočele. Egipčanska boginja neba Nut je svoje otroke, sonce in zvezde, spočela brezmadežno. Prav tako so device rodile egipčanskega boga Raaja, feničanskega Adonisa, perzijskega Mitro, grškega Dioniza, devica Maja je rodila Budo, nam verjetno najbližja zgodba pa je brezmadežno spočetje device Marije in rojstvo Jezusa.
Le device so lahko torej spočele bogove, zato iz tega dejstva lahko razberemo še en vidik deviško(rodno)sti.
NARAVA (IZVIR) SE PREROJEVA S PARTENOGENEZO
Narava se ves čas preraja iz sebe vase in se pri tem vseskozi spreminja. Tako ni sama svoj klon, ampak se prerojeva s partenogenezo. V vsakem naslednjem trenutku je drugačna, kot je bila pred tem. Je ženska, ki je moški in ženska. Je sama svoja mati, ki rodi svojo hčer, ki postane mati, ki rodi svojo hčer, ki postane mati… Je torej sama svoja preteklost, sedanjost in prihodnost. Ne glede na to, kako se razmnožujejo posamezne vrste znotraj Nje, se tako vse, kar je, prenaša v naslednje obdobje, pri čemer se vseskozi (samo)ustvarja, uči in spreminja. Na začetku svojega življenja je bila Narava (Izvir) močna in zdrava. Bila je vse, kar pripisujemo bogovom. Bila je Boginja. Zato je bilo tudi vse, kar je ustvarila, močno in zdravo. Ustvarjala je Bogove. Toda v določenem trenutku je pri svojem (samo)ustvarjanju naredila napako. Takrat ni bila več brezmadežna, ampak je znotraj sebe ustvarila svoje nasprotje, Smrt. Ustvarila je Zlo sebe, Zlo Naravo. Postala je smrtna. Napaka (Smrt) je s časom in z generacijami rasla, saj je najprej ni zaznala, potem pa ni znala popraviti. Zato se je prerojevala z vedno večjo napako. Tako se je vedno bolj spreminjala v svoje nasprotje in tonila v lastno pogubo. Postajala je vse šibkejša in vse bolj bolna, in ker je bila sama smrtna, je namesto Bogov začela ustvarjati vedno šibkejše vrste in osebke, ki so bili, tako kot ona, umrljivi. To velja tudi za človeštvo. Ko je ustvarila človeka, je vanj ‘vgradila’ kodo, da se lahko razmnožuje samo spolno, za razliko od večine rastlin in mnogih živali. Na ta način je želela preprečiti, da bi se napaka, ki jo je ustvarila, prenašala na potomce. Vendar pa to ni bilo uspešno, saj se je ta ne glede na način razmnoževanja prenašala naprej. In šele tik pred svojo smrtjo je Narava doumela, kako lahko svojo napako uspešno popravi (o čemer sem že govorila v svojih prejšnjih člankih). Tako se je za las izognila svoji smrti in tako se danes s popravljanjem svojih napak postopoma spet prerojeva v brezmadežno bitje.
Ko torej govorimo o brezmadežnosti, ne mislimo le na način razmnoževanja organizma, ampak tudi na odsotnost napak. Le brezmadežnost, odsotnost napak, Naravi zagotavlja, da se s partenogenezo in s prerojevanjem iz sebe vase vseskozi preraja kot bitje brez napak, ki je zato zdravo, močno in dobro ter živi večno. Ki je torej (spet) Bog(inja), zato tudi (spet) rojeva Bogove.
MIT ALI RESNICA?
Mnoge zgodbe iz mitologije in religije so resnične. Vendar pa so bile zapisane tako, kot so jih ljudje takrat, ko so nastale, razumeli. Zato v njih najdemo številne prispodobe in metafore, ki pa jih z razvojem naših (spo)znanj danes znamo tudi že znanstveno pojasniti in razložiti. Deviškost in deviškorodnost tako v sodobnem svetu ni več nobena skrivnost in tako tudi celotna zgodba o Mariji (Naravi) in Jezusu (Njenem Življenju) z vidika današnjih spoznanj dejansko postane resnica.
Čista Duša 