Človek je že od nekdaj stremel za tem, da bi se ubranil smrti in iznašel formulo večnega življenja. Mu je uspelo?
MITOZA IN MEJOZA
Človek se razmnožuje spolno. Tako je nastal vsak od nas, tudi če je bila oploditev izven telesa. Spolne celice, gamete – moške semenčice in ženska jajčeca, nastanejo z mejozo tako, da iz diploidne celice, celice z dvojnim številom kromosomov, nastanejo štiri haploidne celice, torej celice z enojnim številom kromosomov, pri čemer se dedni zapis med njimi naključno porazdeli. Z združitvijo moške in ženske spolne celice tako nastane nov genski zapis, nov DNK, nov genom. Zato vsi nosimo gene svojih staršev in svojih prednikov, nismo pa jim enaki.
Naše celice pa se obnavljajo z nespolnim (vegetativnim) razmnoževanjem, mitozo, ki je v bistvu kloniranje (genski zapis hčerinske celice ostaja enak materinski). Pri mitozi se celoten genetski material v celici najprej podvoji, nato pa iz tega nastaneta dve hčerinski celici s popolnoma enakim zapisom kot je bila materinska.
DOBRO IN ZLO
Čeprav je naš genom drugačen od genoma naših staršev, pa tudi od genoma vseh ostalih ljudi, nekaj vendarle pri nas vseh ostaja enako. Vsi zaradi izvirne napake od svojih prednikov podedujemo dobro in zlo, Življenje in Smrt. In tudi, če se pri nas to kaže drugače, kot pri njih, vsi zaradi napak, Smrti, na koncu tako ali drugače umremo.
Enako velja v primeru obnavljanja naših celic. Ko se naše celice obnavljajo, se namreč obnavljajo po programu, ki ga nosijo v sebi. Zaradi izvirne napake vsi v sebi nosimo program: Jaz sem Življenje in Smrt. V sebi nosimo kodo samouničenja! Ta koda je zapisana v vseh naših celicah in se prenaša na vse nove celice. Tako se, tudi če imamo srečo in nikoli ne zbolimo, staramo in zaradi napake v programu naših celic na koncu umremo.
CELIČNI SPOMIN
Ne glede na to, da mejoza zagotavlja variabilnost in raznolikost ter tudi razvoj vrste, vsi od svojih prednikov in izvirno od Izvira podedujemo tudi izvirno napako. Nepopravljena izvirna napaka zaradi zakona entropije s časom raste, zato je tudi v spolnih celicah s časom več zla, Smrti, in vedno manj dobrega, Življenja. S spolnim razmnoževanjem torej po eni strani res lahko dosežemo raznolikost, variabilnost in razvoj vrste, po drugi strani pa izvirna napaka, ki je ne popravimo, s časom in z generacijami raste, kar se odraža tudi na potomstvu. Zato je danes toliko bolezni in zato se tudi že otroci rojevajo s hudimi napakami.
Podobno se dogaja pri obnavljanju naših celic. Celic z napako ni mogoče popravljati, saj se napaka prenaša tudi na hčerinske, ki so njihovi kloni, zato je take celice treba izničiti. To dela naš imunski sistem, ki od naših možganov dobiva navodila, kaj naj stori. Ker pa imamo vsi s sebi program: Jaz sem Življenje in Smrt, naši možgani, ki sami ne ločijo, kaj je za nas dobro in kaj zlo, delujejo enkrat v korist Življenja v nas in drugič v korist Smrti. Zato imunskemu sistemu lahko naročajo tudi napačne stvari, lahko pa je okvarjen tudi že imunski sistem sam. In tako celice z napako ustvarijo nove celice z napako (primer: rak). Vendar pa smo mi sami tisti, ki s pristajanjem na program: Jaz sem Življenje in Smrt našim možganom sporočamo, naj ti oblikujejo našo stvarnost tako, da bomo v sebi nosili življenje in smrt. In ko dojamemo, da smo mi tisti, ki na to pristajamo, razumemo, da je edini način, da napako v programu popravimo, ta, da svojim možganom in s tem imunskemu sistemu zavestno damo novo navodilo.
Vsaka celica, spolna (haploidna) in telesna (diploidna), ima zaradi izvirne napake v sebi zapis, da je dobro in zlo, Življenje in Smrt. Dokler dobro v njej lahko parira zlu, ne zbolimo. Prej ko slej pa se tehtnica prevesi v korist zla, Smrti, in na koncu ne glede na vse umremo. S kloniranjem torej ne rešimo zadeve, saj se izvirna napaka prenaša naprej na nove, hčerinske celice. In s časom raste. Enako pa je s spolnim razmnoževanjem. Ne glede na to, kako premešamo gene, prenašamo na potomce dobro in zlo, ki s časom in z generacijami raste, zato so naši otroci, ne glede na to, koliko jih imamo, vedno bolj obremenjeni z izvirno in iz nje izhajajočimi napakami. Zato tudi kot vrsta dejansko drvimo v propad.
NAPAKO JE TREBA ZAVESTNO POPRAVITI
Tako je edina pot iz smrtne jame ta, da popravimo napako tam, kje je nastala. V zapisu. V programu. Nobena druga možnost zla in Smrti ne izbriše, zato se ta spolno in nespolno prenaša naprej in s časom in z generacijami raste na račun dobrega, Življenja. Dokler nas ne pokoplje in dokler nas tudi kot vrste ne bi izbrisala. Zato je edina rešitev, da program: Jaz sem življenje in Smrt, ki smo ga podedovali od svojih prednikov in izvirno od Izvira, zavestno spremenimo v program: Jaz sem Življenje in Nič Smrti. Takrat bodo naši možgani in naš imunski sistem začeli delovati po tem principu.
MATIČNE CELICE
Matične celice so poenostavljeno povedano, celice, iz katerih lahko nastanejo vse ostale. S programom: Jaz sem Življenje in Smrt vse celice, tudi matične, v sebi nosijo kodo samouničenja. Zato z njimi v najboljšem primeru lahko le pridobimo čas in odložimo neizbežno. Z novim programom pa bomo kodo samouničenja spremenili! Najprej v mislih, ker pa materija sledi energiji, se bo ta ideja postopoma tudi materializirala. Tako bomo ustvarili nove matične celice z novo kodo, kodo (večnega) življenja, iz katerih bodo nastale vse ostale. In z vztrajanjem pri njej bodo te nove celice s kodo (večnega) življenja nadomestile vse tiste s kodo samouničenja. Tako bomo postali samo Življenje in Nič Smrti. In vse naše celice, matične, spolne in telesne, bodo poslej delovale po tem programu. S pomočjo celičnega spomina pa se bo ta program, program (večnega) življenja, spolno in nespolno prenašal tudi naprej.
Čista Duša 