Danes bi se rada dotaknila teme, ki med ljudmi zelo buri duhove. Dobrodelnosti. Čeprav beseda zveni zelo lepo, bomo ugotovili, da je opredeliti to, kaj je dobro delo in kaj to ni, dosti težje, kot si morda mislimo. Naj vam za začetek postavim nekaj vprašanj.
Je dobro delo, da daš klošarju denar, čeprav veš, da ga bo zapravil za pijačo? Ali da ga daš zasvojencu, čeprav veš, da si bo z njim kupil mamilo? Ali mu nisi s tem le zabil žeblja v krsto?
Je dobro delo, da daš denar beraču, potem pa izveš, da te uboge ljudi nekdo prisiljuje, da prosjačijo zanj in z njihovo revščino bogati, oni sami pa od tega praktično nimajo nič? Ali ne bi takega početja poimenovali z neko drugo besedo? In ali s tem, ko jim dajemo denar, izkoriščanja teh ljudi pravzaprav ne podpiramo?
Je dobro delo, da človekoljubne organizacije dajejo hrano vsem, potem pa jo najdete v smetnjaku, ker naj ne bi bila pripravljena v skladu z nekimi verskimi načeli?
Je dobro delo, da nakazujete denar dobrodelnim organizacijam, potem pa ugotovite, da gre ta v povsem druge namene?
Je dobro delo, da nam farmacevtska in kozmetična industrija ‘v skrbi za nas’ ponujata vse mogoče tudi strupene izdelke z namenom, da bi nas naredili odvisne od njunih proizvodov in na ta račun bogateli?
Je dobro delo, da vam razni vedeževalci, jasnovidci in podobni ‘profili’ ponujajo rešitve vaših problemov, potem pa ugotovite, da o vedeževanju in jasnovidnosti nimajo pojma in da jim je dejansko le do tega, da bi vas olajšali za vaš denar, za vaše stiske pa jim je prav malo mar?
Je dobro delo, da veste, da vaš sosed pretepa ženo in otroke, pa vendar ničesar ne storite, ker se nočete ‘vtikati’, saj je to ‘njihova stvar’?
Je dobro delo, da zbiramo denar za posamezne primere, ker zdravstveni sistem ne deluje, enakih primerov pa je v družbi še mnogo, mnogo več? Ali s tem ne sporočamo pristojnim organom, ki bi morali ukrepati, da jim ni treba ničesar storiti?
In še in še bi lahko naštevali.
MOJE SPOZNANJE
Sama sem se v življenju znašla na obeh straneh. Na strani tistih, ki so pomoč potrebovali in na strani tistih, ki so jo nudili.
Bila sem v situaciji, ko sem bila zelo odvisna od dobrodelnosti, zato jo seveda zagovarjam in podpiram. Vendar pa sem se skozi to izkušnjo naučila, da tega, kaj je dobro delo, ni mogoče preprosto definirati in da prav na področju dobrodelnosti obstajajo tudi velike anomalije sistema. Živo se še spominjam, da se je na humanitarno organizacijo, pri kateri sem takrat dobivala hrano, nekoč z mercedesom (!) pripeljala oseba v lepi elegantni obleki (!). In dobila pomoč. Upravičeno? Še danes se sprašujem, ali je bilo temu tako. In žal to ni bil edini primer vprašljivega delovanja sistema družbene pomoči, za katerega vem in sem mu bila priča.
Po drugi strani pa sem se kar nekajkrat v življenju znašla tudi med tistimi, ki so pomoč nudili, saj sem že po naravi človek, ki rad pomaga. Tako sem se pred leti osebno zavzela za nekega zasvojenca, ki se mi je zasmilil. Skušala sem ga pripraviti do tega, da bi se šel zdravit, vendar pa kljub stalnim obljubam tega ni storil. Zato pa sem se sama v želji, da bi mu pomagala, vedno bolj zapletala v njegove mreže. Dajala sem mu denar, mu prala, likala, ga vozila, kamor je hotel. Celo poiskala sem mu namestitev in jamčila zanj ter stanodajalki zagotavljala, da je urejen fant, ki bo sobo zagotovo redno plačeval, čeprav sem vedela, da tega ne bo mogel storiti, saj je bil odvisnik brez denarja. Je bilo to dobro delo? Na srečo sem nazadnje spoznala, da mu ne morem pomagati, če si sam noče in najini poti sta se razšli. Ne vem, kaj je bilo potem z njim, sama pa sem bila prav zaradi te izkušnje bogatejša za življenjsko spoznanje.
Ni vse, kar se kaže kot dobro, tudi res dobro in tudi ni vse slabo, kar se morda kot tako kaže. Pot v pekel je stkana z dobrimi nameni, zato sama o svojih ‘usmiljenih’ in ‘dobrih’ dejanjih danes najprej razmislim. Še vedno rada pomagam, a drugače kot sem to delala prej. Danes ne jemljem več stvari v svoje roke, ampak o problemih pišem in ljudi spodbujam, da o njih (spre)govorijo. Anomalije družbenega sistema so se pojavile zato, ker smo težave poskušali reševati na napačen način. Sama danes na podlagi svojih spoznanj in izkušenj zagovarjam individualen pristop pri presojanju primerov, saj so stiske in okoliščine, ki so do njih pripeljale, od človeka do človeka različne, in sistemsko reševanje zadev. Nihče od nas namreč ne (z)more kot posameznik pomagati vsem pomoči potrebnim, medtem ko ima družba vso ustrezno infrastrukturo, da to stori. Od moči, denarnih virov, prostorov, znanja, kadrov, ki jih izobražujemo v ta namen, … Edino z organiziranim delovanjem lahko probleme ne le rešujemo ampak tudi rešimo, zato moramo tudi mi sami nanje vseskozi opozarjati in o njih govoriti. S tem bomo po eni strani spodbujali pristojne v družbi k ukrepanju in po drugi strani s stalnim pritiskom nanje preprečevali sistemske anomalije. Le na ta način bomo lahko zagotovili enakopravno obravnavo in ustrezno pomoč vsem, ki jo potrebujejo, saj je takih primerov več, kot si morda mislimo, vsekakor pa mnogo več od tiste peščice, ki si o svojih stiskah upa javno spregovoriti in jih obelodaniti.
Čista Duša 