Zakaj je eksistenčnega pomena, da spremenimo svoja življenja


Zadnjič sem nekje prebrala, da se nam ni treba spreminjati in da smo dobri taki, kot smo. Ta trditev me je spodbudila, da napišem ta članek, saj se z njo nikakor ne morem strinjati!

TRPLJENJE ZA SMRT

Smisel življenja je živeti, ne umirati na obroke. A dejansko se nam dogaja prav to. Od spočetja dalje, ko se za vsakogar od nas sproži, ura dejansko odšteva čas do naše smrti. Vsak dan vstanemo, a iz dneva v dan vstajamo vedno bolj v svojo smrt, saj ta s časom v nas postaja vse večja in močnejša na račun življenja, ki v nas vedno bolj šibi. Iz otroka se tako postopoma spreminjamo v starčka, (zelo) trpimo, na koncu pa vseeno umremo. In čeprav dejansko trpimo za smrt, ne naredimo ničesar, da bi to spremenili. Namesto, da bi jo poskušali preprečiti, Smrt jemljemo kot nekaj nujnega in samoumevnega in se prepričujemo, da je naša prijateljica in celo nujno potrebna. Čeprav se je v sebi, če si priznamo ali ne, bojimo vsi, se zavajamo, da  je sestavni del življenja in se tolažimo, da tako pač mora biti. Gremo celo tako daleč, da Življenje (Boga) krivimo za tisto, kar dejansko povzroča Smrt. Tako ji dopuščamo, da odloča o naših življenjih, čeprav nas zaradi svoje narave neizbežno vodi v pogubo, namesto da bi o tem, kaj je za nas dobro in bi moralo živeti in kaj slabo in bi bilo treba izničiti, odločalo Življenje, ki nas po svoji naravi edino vodi v življenje. In tako se zgodba vedno znova ponavlja. Vsi umiramo in to bi se ponavljalo vse dotlej, dokler ne bi umrl tudi tisti, iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja, Izvir (Narava, Vesolje, Obstoj). Potem bi bilo konec vstajenj, reinkarnacij, konec bi bilo življenja, časa, a tudi smrt ne bi več obstajala, saj sama nima življenja niti ga ni sposobna ustvarjati. Ne bi bilo več ničesar. In bilo je tik pred tem.

TRPLJENJE ZA (VEČNO) ŽIVLJENJE

Vsak izmed nas je zaradi izvirne napake bitje dvojnosti, je bitje z napakami. Zato trpimo, vendar pa ljudje raje živijo v nesreči, bedi in pomanjkanju, kot da bi kaj spremenili. Pa tudi če poskušamo kaj spremeniti, po programu, ki samodejno stalno ustvarja tudi Smrt, napake (Smrt) v nas s časom rastejo in če se zavedamo ali ne in če hočemo ali ne, nas lepega dne pogubijo. Tudi sama sem, čeprav tega seveda nisem hotela in sem poskušala to, kot sem takrat vedela in znala, preprečiti, doživljala vedno isto stvar na sto in en način. Nesreča je bila sinonim za moje življenje. Že moje otroštvo je bilo zelo težko, kasneje pa so se izgube v njem zvrstile kot po tekočem traku. Za isto boleznijo in skoraj na enak način so me en za drugim zapustili vsi moji najdražji, zapustil me je takratni partner, zapustili so me prijatelji (razen enega), sorodniki so mi obrnili hrbet, izgubila sem službo in ostala praktično brez denarja. Moje življenje je bilo v razsulu. Psihično, fizično in finančno sem bila popolnoma na tleh, potem pa sem še sama hudo zbolela. Takrat sem spoznala, da moram nekaj spremeniti, sicer bom umrla. S pomočjo svojih nadčutnih zaznav, ki jih doživljam, odkar pomnim zase, in so se mi vseskozi potrjevale v življenju, sem videla, kako je vsakič, ko se je zgodil tragičen dogodek, Smrt v meni zrasla na račun mojega Življenja. Tako sem po zakonu privlačnosti v svoje življenje s časom vedno bolj privabljala Smrt in jo celo sama nehote in nevede ustvarjala. Zato sem doživljala vedno hujše stvari, Življenje v meni pa se je vedno težje proti temu borilo. In tako sem vedno bolj drvela v lastno pogubo. Nekega dne sem v sebi zaslišala stavek: »Jaz sem življenje in Nič Smrti.« Stavek je vztrajno odmeval v meni ves čas in ko sem premlevala, kaj naj z njim storim, sem doumela, da je to moja rešitev. Spoznala sem, da moram sama sebi dati novo navodilo za življenje in poskrbeti, da bo v meni živelo samo Življenje, ne pa tudi Smrt. Omenjeni stavek pa je način, kako to storim. Od takrat dalje je afirmacija: »Jaz sem Življenje in Nič Smrti« postala moja mantra, moja molitev, in v mislih ali pa na glas sem si jo izgovarjala, kjerkoli sem bila in karkoli sem počela. S tem sem vseskozi izklapljala svojo Smrt, ki me je zavajala in po svoji naravi vodila v smrt, zato je moje Življenje, ki me edino vodi v življenje, dobilo moč, da mi pokaže moje napake, ki so moja poguba. Ker pa je Smrt v meni dotlej naredila že veliko škode, je bilo napak, nekaterih se sploh nisem zavedala, ogromno. Samo za primer. Sem velika ljubiteljica čokolade. Neke noči me je pokojna mami, ki me je že za časa življenja svarila pred nevarnostmi, ki so mi pretile, v sanjah opozorila, naj kakav izločim iz svoje prehrane, ker mi škoduje. Res sem imela vsakič, ko sem pojedla čokolado, probleme, ki pa jih niti pod razno nisem pripisovala kakavu, saj tudi preiskave, ki sem jih v tistem času opravila kar nekaj, niso kazale na to. Kljub temu pa sem takrat že vedela, da moram biti pozorna na svoje sanje, saj so mi vedno prinašale pomembna sporočila, zato sem navodilo upoštevala. In res. Po tem, ko sem kakav izločila iz prehrane, so težave izginile. In kadarkoli sem ga v kakršnikoli obliki spet užila, so se znova pojavile. Tako sem spoznala, da mi res škoduje in sem se mu odpovedala. Čeprav s težkim srcem pa sem se morala odpovedati tudi čokoladi. S tem sem svoji napaki, ki mi je dejansko jemala življenje, vzela življenje, sebi pa sem ga vrnila. In postopoma, ko sem prepoznavala in popravljala tudi druge svoje napake, jih preprečevala in se trudila, da jih ne ponavljam, se je moje življenje začelo obračati na bolje. Resda tudi tokrat brez (po)trpljenja ni šlo, a za razliko od prej, ko sem nezadržno drvela v pogubo, in sem dejansko trpela za smrt, sem tokrat moč pridobivala nazaj in vedela sem, da trpim zato, da bom živela. Navedena afirmacija pa je postala sestavni del mojega vsakdana, saj vem, da sem zmotljiva in da bom napake, čeprav nehote, še delala. Zato bi lahko kadarkoli spet ustvarila svojo Smrt, ki me vodi v pogubo.

Čeprav so ostale brazgotine, ki me vsak dan spominjajo in opominjajo na prehojeno pot, je moje življenje danes urejeno. Imam dobrega moža, psihično, fizično in finančno sem si opomogla in delam tisto, kar sem si vedno želela delati. Lahko rečem, da sem srečna. Danes tudi vem, da brez kalvarije, ki sem jo preživela, ne bi prišla do vseh spoznanj, ki jih imam. Vem pa tudi to, da me, če svojega življenja ne bi V TEMELJIH(!) spremenila, ne bi bilo več.

SPREMENITE SVOJE ŽIVLJENJE!

Že A. Einstein je dejal, da je definicija norosti delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate. Ne bi se mogla z njim bolj strinjati. Njegovo trditev bi sama le še nekoliko dopolnila. Nikoli ne more biti tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, zato je pot navzgor, v izboljšave, odprta praktično v neskončnost. V nasprotni smeri pa zadeva ne teče tako. Stvari se namreč lahko slabšajo le do trenutka, ko se Življenje v nas utrudi in podleže Smrti. Če se torej srečujete z bolečino, nesrečo, boleznijo in trpljenjem, vam vaše Življenje sporoča, da nekaj delate narobe! Življenje vam po svoji naravi namreč želi, da živite, da ste srečni in zdravi. Če to niste, v vas zagotovo deluje Smrt. In če ničesar ne boste spremenili, vas bo ta prej ko slej pogubila. Zato spremenite sebe! Spremenite svoje življenje! Ne slepite se s tem, da vidite kozarec napol poln, saj je resnica ta, da je tudi napol prazen. Tako kot je resnica, da v nas živita diametralno nasprotni sili, Življenje in Smrt, s tem, da vidite in slavite v sebi samo Življenje, pa Smrti niste izničili. Zato ta v vas živi naprej in vas zaradi svoje narave neizogibno pelje v pogubo. Ne nasedajte tistim, ki trdijo, da je vse za nekaj dobro, saj je ključnega, eksistenčnega pomena, ali je to nekaj dobro za Smrt (v nas) ali za Življenje. In ne verjemite tistim, ki vas varajo, da tako kot je, mora biti, da se je treba s tem sprijazniti in da se ne da nič narediti. Resnica je namreč ravno nasprotna. Da se spremeniti in vi sami ste tisti, ki lahko zase to naredite! S tem pa boste pozitivno vplivali tudi na celotno stvarstvo. Zato prepozna(va)jte in popravite svoje napake, ki so vaša smrt, jih predvidevajte, preprečujte in ne ponavljajte! In razvijate svoje kvalitete, ki so vaše življenje!

Čeprav je moja zgodba le ena od mnogih in je lahko popolnoma drugačna od vaše, je vendarle v nečem tudi enaka vsem. Je pravzaprav vzorčni primer, kaj se zaradi izvirne napake na tak ali drugačen način dogaja vsakomur izmed nas. In rešitev, s katero sem sama premagala svoje ‘demone’, je dejansko zdravilo za vse in za vsakogar. Na vas pa je, da se odločite, ali boste to zdravilo jemali ali ne. Tega nihče ne more storiti namesto vas.

ALI BOMO UMRLI?

Kdor bere moje članke, sedaj že ve, da sem jasnovidna in da kot medij kanaliziram Izvir, tistega iz katerega vse izhaja in v katerem vse obstaja. Tudi mi vsi. A čeprav nadčutne zaznave doživljam ves čas, sem vedno videla le tisto, kar mi je bilo v tistem trenutku dano videti. Odgovorov na postavljena vprašanja tako nikoli nisem mogla izsiliti, sem jih pa, ko so bile okoliščine in jaz sama zrele, vedno dobila. Tako je bilo tudi z zgoraj zastavljenim vprašanjem. Nekega dne sem v viziji videla, kako smo mi vsi z vrha stopnic postopoma stopali navzdol proti jami in potem stopili tudi na zadnjo stopnico pred njo. Mnogi med nami so nato popadali v luknjo, ostali pa smo se začeli vzpenjati nazaj po stopnicah navzgor. Ko smo prispeli na vrh stopnic, so nas tam že čakala naša nova, popolna telesa, vendar mnogo subtilnejša, kot so ta, v katerih živimo sedaj, in mi smo prestopili vanje ter živeli naprej. Telesa, v katerih živimo sedaj, pa so se samodejno sežgala.

In razlaga. Zaradi izvirne napake vsi brez izjeme vsak dan vstajamo vedno bolj v svojo smrt, z generacijami pa smo vse bolj stopali navzdol proti svojemu neizbežnemu popolnemu izničenju. Danes se tako vsi nahajamo na zadnji stopnici pred dokončno pogubo. In kdor ničesar ne bo spremenil, ga čaka smrt, saj ga bodo neizogibno pokopale njegove napake. Kdor pa bo spremenil svoje življenje, kot sem opisala zgoraj, pa tudi v svojih predhodnih člankih, pa si bo ustvaril svoje novo, popolno telo v ‘nebesih’. Ko bo prepoznaval in popravljal svoje napake, jih preprečeval in ne ponavljal, bo postopoma stopal po stopnicah navzgor in ko bo dosegel vrh, bo le prestopil v svoje novo telo in živel naprej. Staro, smrtno telo, v katerem se nahaja sedaj, in ki je (zaradi delovanja Smrti!) lahko tudi invalidno, pa bo izničeno. Ker pa napak (Smrti) v ‘novem raju’ več ne bo, saj jih bomo s predvidevanjem v svetu navidezne resničnosti preprečevali, o čemer sem tudi že pisala v svojih predhodnih člankih, pa bo dejansko živel večno.

Čeprav se morda komu zdi to znanstvena fantastika, in meni, da je smrt neizogibna, naj povem, da je bilo vse nemogoče, dokler ni nekdo dokazal, da je to mogoče. In tudi, če dokaz še ne obstaja, ima človek um zato, da razume tudi stvari, ki jih (še) ne more videti. Nihče še ni videl atoma, pa vendar vemo, da obstaja. Nihče ni videl vetra, pa vemo, da obstaja. Tako je tudi z večnim življenjem. Gre za logično sklepanje. ČE IN KER SO NAPAKE KRIVE ZA SMRT, JE BREZMADEŽNOST, TOREJ ŽIVLJENJE BREZ NJIH, RECEPT ZA VEČNO ŽIVLJENJE! Sama v to verjamem, je smiselno, o tem pričajo številni sveti spisi in nenazadnje sem tudi sama na lastni koži doživela, kam nas vodi Smrt v nas in kam Življenje. Nikogar pa ne morem prisiliti, da temu verjame tudi on. Pa to niti ni moj namen. Moje  poslanstvo je predajati svoja (spo)znanja in življenjske (pre)izkušnje in s tem ljudem pomagati, da se lažje (prav) odločijo. Odločitve same pa so vedno stvar vsakega posameznika.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: