Večno življenje – mit ali resnica?


Skozi dogodke v svojem življenju, ki  so se sestavljali kot mozaik in preko jasnovidnih in drugih nadčutnih zaznav, ki jih doživljam, odkar pomnim zase in so se mi vseskozi potrjevale v življenju, sem skozi desetletja dela na sebi dojela, da je moj vodnik v življenju Izvir sam(sinonimi: Narava, Vesolje, Obstoj). Sčasoma sem izpopolnila komunikacijo z njim do te mere, da lahko svoja dognanja, ki so v resnici njegova dognanja, tudi razkrijem. Doumela sem, da sem sicer živela svoje življenje, ki pa je bilo dejansko življenje Izvira, delala sem svoje napake, ki so bile hkrati njegove napake in doživljala svoja spoznanja, ki so bila hkrati tudi njegova spoznanja.Ni naključje, da sem vse svoje življenje rada sestavljala mozaike. Določen dogodek se je zgodil danes, drugi pred leti, tretji lahko še v moji mladosti ali otroštvu, toda spominjam se jih, kot bi se zgodili pravkar. In povezani  skupaj so se vedno bolj in bolj sestavljali v logično in smiselno celoto. Vse to pa je vodilo do velikega razsvetljenja, ki je za vedno spremenilo moj pogled na življenje in smrt in na večno življenje.

ŽIVLJENJSKA POT IZVIRA

Verjamem, da ima vsak od nas v življenju svojo nalogo, svoje poslanstvo. Moje je bilo na svoji koži doživeti in doumeti resnico o večnem življenju Izvira ter jo nato obelodaniti. Spoznala sem, da je Izvir v svojem življenju prešel skozi tri obdobja, kar je precej drugačna zgodba od te, ki jo kot resnico pojmuje in sprejema večina. Poglejmo torej na kratko, katera so (bila) ta obdobja.

V začetku svojega življenja je Izvir kot stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, ustvarjal samo dobro, bil je samo Življenje in Življenje samo (sinonima: Dobro, Bog) in bil je prvi raj.

Potem je pri ustvarjanju naredil napako in rodilo se je njegovo nasprotje, rodila se je Smrt (sinonima: Zlo, Vrag). V sebi je postal razdvojen, postal je smrten. Sprva je bila Smrt v njem majhna in šibka, njegovo Življenje pa veliko in močno, zato je  takrat umrl le majhen delček njega, tako da Izvir svoje napake sploh ni opazil. Je pa takrat kot stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, nehote in nevede spremenil program svojega delovanja, ki je sedaj glasil: v Izviru živita Življenje in Smrt. Če se izrazimo v računalniškem jeziku, se je iz programa: Življenje, imenujmo ga program: 1, spremenil v program:  Življenje in Smrt, označimo ga kot program: 1 -1. Ker Izvir sprva svoje napake ni opazil, je Smrt, ki je bila na začetku majhna in šibka, s časom rasla in se krepila ter se manifestirala v vse številnejših oblikah in na najrazličnejše načne. V kateremkoli sistemu ne glede na njegovo velikost pa rast enega dela sistema lahko poteka samo na račun padanja drugega. In ker je količina in moč Smrti v Izviru s časom rasla, je količina in moč Življenja v njem posledično padala. Kaos v njem je bil vedno večji in Izvir je vse bolj tonil v lastno pogubo. Ker pa je stvarnik sebe in vsega, kar obstaja, se je tudi nam, ki izhajamo iz njega in živimo v njem, dogajalo enako. Ne glede na to, kaj smo naredili, nas je na koncu čakala smrt. In čeprav smo se stalno reinkarnirali, bi to trajalo le toliko s časa, dokler se sistem, iz katerega izhajamo, torej Izvir, ne bi izničil.  Potem bi bilo konec vsega. In bilo je tik na tem.

Ponazorimo to dejstvo z enostavno matematično formulo. Če v sistemu živita dve nasprotujoči sili, označimo ju: Življenje z: 1 in Smrt z: -1, je rezultat neizogibno izničenje sistema (v tem primeru Izvira):

1+(-1) = 1 – 1  = 0            Življenje + Smrt = izničenje Izvira   oz.

-1 + 1 = 0                          Smrt + Življenje = izničenje Izvira

Izvir je seveda kmalu uvidel, da je Smrt njegova napaka, njegov največji sovražnik, ki ga vodi v pogubo, a čeprav se je proti njej na vse mogoče načine boril, je bilo to Sizifovo delo, saj ni spremenil programa svojega delovanja. Zato je program: 1 -1, po katerem v njem živita Življenje in Smrt, po analogiji z računalništvom, po kateri v primeru, ko napaka izhaja iz programa, program sam vedno znova ustvarja napako, samodejno vedno na novo kreiral tudi Smrt. Tako je Smrt v njem s časom rasla, Življenje v njem pa je vedno bolj pešalo. In šele na svoji »smrtni postelji« je Izvir doumel, da svojo napako lahko uspešno popravi le, če popravi program svojega delovanja. In to tako, da Smrti v njem ne bo. Imenujmo ta njegov novi program program: Življenje in Nič Smrti, program: 1 0.   

Ta program pa, nasprotno kot program 1 -1, ki je samodejno vedno znova ustvarjal Smrt, ki je s časom rasla in Izvir, ne glede na to, kaj je ta naredil, vodila v pogubo, popravlja napake Izvira tako, da Smrti v njem »ne dovoli«. Izvir tako »prisiljuje«, da ves čas prepoznava svoje napake in jim jemlje življenje, jih odstranjuje, briše, izničuje. Tako v njem ni (več) njegovega nasprotja, Smrti, ki bi ga vodila v pogubo, zato posledično v njem ves čas živi samo Življenje, ki s časom raste in se krepi. To pa je formula za Večno Življenje.

Ponazorimo zapisano z obrazcem. Označimo spet Življenje z: 1, napako (Smrt) pa z: -1. Torej:

1 + (-(-1)) = 1 + 1 = 1 

oz.

Življenje + smrt (izničenje) Smrti = Življenje + Življenje = Življenje na vedno višjem nivoju = Življenje v večnost = Večno življenje (sinonima: Večno Dobro, Večni Bog).

UNIVERZALNO ZDRAVILO

Izvir je torej iznašel formulo večnega življenja in to zdravilo ponuja tudi nam. Ali ga bomo vzeli ali ne, se moramo odločiti sicer sami, vendar pa s svojo odločitvijo postanemo samemu sebi odrešenik oz. rabelj. Dejansko izbire namreč sploh nimamo, saj so posledice ene ali druge odločitve jasne. Vsi, tako kot je bilo to pri Izviru, namreč izhajamo iz dvojnosti v sebi, zato vsi v sebi nosimo Življenje in Smrt, Boga in Vraga, Dobro in Zlo. Če zdravila ne bomo vzeli in ne bomo sledili vzoru Izvira, nas bodo naše napake, ki so zaradi genetike tudi napake naših prednikov, izvirno pa napake Izvira, ugonobile, novi program Izvira: 1 0 pa nas bo prepoznal kot napako sistema (Izvira) in nam življenja ne bo več da(ja)l. Kdor pa bo stopil na  pot popravljanja svojih napak, ki so, kot rečeno, zaradi genetike tudi napake naših prednikov, izvirno pa napake Izvira, pa se bo moral oborožiti z veliko mero potrpljenja in vztrajnosti. Navada je železna srajca in prepoznavanje in spreminjanje okostenelih vzorcev je lahko zelo težko in dolgotrajno. Vendar pa se splača potruditi. Nagrada je namreč veličastna. Večno življenje.

JE TOREJ VEČNO ŽIVLJENJE MIT ALI RESNICA?

Glede na zapisano se nam odgovor ponuja sam od sebe. Večno življenje ni le mit, ampak je resnično mogoče. To je življenje brez napak, je življenje »brez madeža«.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: