Vse doslej je fizika dokaj uspešno osvetljevala dogodke, ki so povezani z izvorom in delovanjem vesolja. Danes pa samo z izračuni ni mogoče več zadovoljivo razložiti vsega, kar se dogaja, zato je pojasnjevanje treba zastaviti multidisciplinarno. Poglejmo torej najpomembnejše dileme o vesolju, pri katerih se je fizika znašla pred ‘zidom’, z vidika (spo)znanj oz. interpretacij drugih znanosti oz. logičnega razmišljanja.
ENO ALI VEČ VESOLJ, VZPOREDNA VESOLJA, VESOLJE V VESOLJU, MULTIVESOLJE
Pred leti sem na TV gledala neko oddajo o vesolju, v kateri je eden od znanstvenikov pojasnil, da ne glede na to, ali gledamo s teleskopom ali z mikroskopom, dejansko proučujemo eno in isto stvar. Da bi spoznali vesolje, nam torej ni treba potovati tja, ampak lahko odgovore na vprašanja o njem najdemo kar v svetu, ki nam je bolj ‘pri roki’.
Ali obstaja eno ali več vesolj?
OBOJE. Če razumemo, da je vsak od nas vesolje v malem, dejansko obstaja več vesolj in obstajajo tudi vzporedna vesolja. Vendar pa vsi živimo v enem vesolju, zato je to tudi eno samo.
Ali obstajajo vesolja v vesolju?
DA. Vesolje je razdeljeno na več vesolj. Kot smo mi sestavljeni iz organov, tkiv, celic, ki so vsaka zase svoje vesolje, smo kot celota tudi del večjih enot, ki so spet vesolja zase (družina, država, celina…). Zato obstajajo tudi vesolja v vesolju.
Ali obstaja multivesolje?
DA. Čeprav smo v določenem trenutku fizično lahko prisotni le na enem mestu, se lahko v duhu, v mislih istočasno nahajamo na več mestih hkrati, torej smo hkrati prisotni v več vesoljih.
ZAKAJ SE MAKROVESOLJE OBNAŠA DRUGAČE KOT MIKROVESOLJE
Eno od vprašanj, na katerega fizika ne more zadovoljivo odgovoriti, je tudi vprašanje, zakaj se makro vesolje obnaša drugače kot mikro vesolje. Za odgovor na to vprašanje si pomagajmo z analizo nas samih.
Na makro nivoju za nas kot človeštvo obstajajo neke skupne značilnosti, po katerih smo prepoznavni in nas opredeljujejo kot vrsto. Po drugi strani pa kljub tem enakostim med nami kot posamezniki obstajajo tudi velike razlike. Praktično med nami ni nikogar, ki bi bil popolnoma enak drugemu, celo pri enojajčnih dvojčkih ne, ki si dejansko delijo isti DNK zapis. Čeprav smo torej vsi sestavljeni iz enakih osnovnih delcev, je (DNK) zapis vsakega od nas drugačen (kot iz istih not z različno kombinacijo lahko sestavimo različne skladbe). Med seboj se razlikujemo tako po fizičnih značilnostih (barva polti, oči, las, velikost…) kot tudi po duševnih lastnostih, zato naših reakcij in obnašanja ni mogoče vnaprej natanko predvideti. Celo na enak dražljaj se isti subjekt (mi sami) v različnih časih in okoliščinah namreč odziva različno, zato vsega ni več mogoče z gotovostjo napovedati, izračunati. Tako v tem primeru lahko govorimo le o verjetnostih, s čimer se ukvarja tudi kvantna teorija. Vendar pa se ta s teorijo strun, ki predvideva 11 razsežnosti (namesto treh plus čas), zapleta v izračune, ki jo dejansko oddaljujejo od cilja. Tako namesto, da bi jih pojasnjevala, stvari vedno bolj komplicira in postaja vse bolj nejasna.
BIOCENTRIZEM
Obstaja pa tudi nova teorija, ki je pravzaprav stara. Imenuje se biocentrizem, poznajo pa jo dejansko vse religije. Govori o bio stvaritvi vesolja, o tem, da je živo bitje, Kreator (Izvir) tisti, ki je ustvaril in še vedno ustvarja vesolje (sebe), ne obratno. Torej je obstajal Kreator pred vesoljem in ne vesolje pred Kreatorjem. Ta teorija je smiselna in logična, saj mora vse najprej obstajati, da bi se s tem karkoli lahko začelo dogajati. Tudi če zagovarjamo nastanek vesolja iz nič, je moral ta nič najprej obstajati, da se je iz njega lahko karkoli razvilo. Obstoj tako ni mogel nastati iz nečesa, kar ni obstajalo, ampak je lahko nastal le iz obstoja. Življenje je torej lahko nastalo le iz Življenja, zato je začetku moral obstajati nekdo, Kreator, ki je bil tudi sam Življenje. Kako je nastal tisti prvi obstoj, prvi Kreator (prvi Izvir), prvo Življenje, pa zaenkrat še ni in morda tudi nikoli ne bo pojasnjeno. Zato je Življenje še vedno čudež in najvišja vrednota, ki jo je treba za vsako ceno ohraniti.
MATERIJA, ANTIMATERIJA
Nekateri znanstveniki trdijo, da bi se življenje lahko razvilo tudi iz antimaterije. Dejansko pa temu ni tako. Če razumemo, da je sinonim za Materijo Življenje, sinonim za Antimaterijo pa Smrt, je logično, da Smrt (Antimaterija) kot diametralno nasprotna sila Življenja (Materije) življenja nima niti ga ni sposobna ustvarjati. Zato Življenje (Materija) iz Smrti (Antimaterije) ne more nastati. Pač pa Materija (Življenje) lahko pri svojem ustvarjanju naredi napako in ustvari svoje nasprotje, Antimaterijo (Smrt). Antimaterija (Smrt) je torej parazit, ki sama nima življenja niti ga ni sposobna ustvarjati, zato ga jemlje Življenju (Materiji), edina, ki je sposobna Življenje ustvarjati, pa je Materija, ki pa lahko zaradi napake pri kreiranju ustvari tudi svoje diametralno nasprotje, Smrt (Antimaterijo).
ENTROPIJA, VELIKI POK, ČRNE LUKNJE, BELE LUKNJE, TEMNA ENERGIJA, TEMNA MATERIJA
Vsak sistem je nagnjen k napakam, po zakonu entropije pa te s časom neizbežno vodijo v njegov propad, smrt. Da bi omilili entropijo, napake poskušamo prepoznavati in popravljati in s tem vedno znova vzpostavljati red. A ker se te vedno znova porajajo, se s časom homeostaza vzpostavlja na vedno nižjem nivoju. Povedano drugače. Čeprav se vedno znova inkarniramo, sčasoma inkarnacija poteče na vedno nižjem nivoju in vedno bliže smo smrti in razpadu sistema! To si lahko predstavljamo tako, da črne luknje (Smrt) najprej posrkajo vase vse, kar obstaja, na drugem koncu pa bele luknje (Življenje) vse to izbruhajo = veliki pok. Vendar pa črne luknje s časom ‘vdihnejo’ vedno več Smrti in vedno manj Življenja, zato tudi bele luknje s časom ‘izdihnejo’ vedno več Smrti in vedno manj Življenja. In sčasoma zaradi stalne rasti količine in moči napak (Smrti) sistem teh ne zmore več kompenzirati, zato kaos v njem postaja vedno večji in nazadnje razpade, umre. Če bi se to zgodilo tudi z Izvirom, bi na koncu obstajale le še črne luknje (Smrt), ki bi druga drugo požirale, dokler ne bi ostala ena sama, potem pa bi tudi ta, ker kot Smrt sama nima življenja niti ga ni sposobna ustvarjati, (Življenja pa več ne bi bilo) izzvenela, izpuhtela. In ne bi bilo več ničesar. Na srečo je Kreator (Izvir) svojo napako še pravi čas prepoznal in popravil ter si s tem rešil življenje (o čemer sem podrobneje že pisala v enem od svojih prejšnjih člankov), vendar pa se je pred tem zaradi entropije že zelo približal svoji smrti.
Temna snov in temna energija sta tako Smrt, ki ogroža sistem, naše vesolje. Zaradi entropije je v njem že ogromno Smrti in še zelo malo Življenja. Temna energija predstavlja Smrt v energiji, temna snov pa tudi že Smrt materije. Ker pa materija sledi energiji, bi temna energija slej ko prej postala tudi temna materija in Smrt bi se materializirala. Čeprav tako pri temni energiji kot pri temni materiji lahko izmerimo življenje in nekateri znanstveniki celo predvidevajo, da sta ti dve tisti, ki ga dajeta, ga sami v resnici nista sposobni ustvarjati. Imata ga zato, ker ga jemljeta Življenju. Podobno kot rakava celica. Ima življenje, vendar pa nam življenja ne daje, ampak nam ga jemlje. In če se naš imunski sitem, ki take celice izničuje, ne odzove pravilno oz. mi ne naredimo ničesar, rakava celica (Smrt) v nas stalno raste in nam začne jemati življenje. Lahko pa tudi metastazira in zaseje Smrt tudi v druge organe. Tako Smrt v nas v energiji in materiji vedno bolj raste, celice umirajo, ene prej druge kasneje in prej ko slej to pripelje tudi do smrti sistema, torej nas samih. In če bi umrl tudi tisti, iz katerega vsi izhajamo in v katerem vsi obstajamo, Kreator, Izvir, bi bilo konec njegovih in naših (re)inkarnacij, bilo bi konec vsega. In bilo je tik na tem.
PROSTOR/ ČAS
Relativnost prostora
Dojemanje prostora je odvisno od položaja opazovalca. Zakonitost, ki velja na Zemlji, lahko ne velja drugje v vesolju in obratno, kot je ureditev ene države drugačna od ureditve druge, kot je bivanje v tropih drugačno od bivanja na Antarktiki, kot je panorama iz zraka drugačna od panorame s tal, kot je življenje na vasi drugačno od življenja v mestih, kot je pogled od blizu drugačen od pogleda od daleč, …
Končno, neskončno
Vesolje je v vsakem trenutku končno in tako kot je, obstaja pa neskončno možnosti, kakšno bo v naslednjem trenutku, kar dejansko velja tudi za nas, saj ‘kakor si boš postlal, tako boš spal’.
Linearni ali krožni čas, preteklost, sedanjost, prihodnost, večnost
Ne glede na to, ali je čas premica ali krožnica, v nobenem naslednjem trenutku nismo več enaki, kot smo bili prej. Čas je z vidika (tega) življenja za nas linearen, saj poteka le v smeri naprej, je pa tudi krožen, saj se ponavlja (ura, dan, mesec, leto, …). Vendar pa vsakič, ko spet pridemo na izhodišče, nismo več enaki, kot smo bili pred tem. Danes nismo enaki, kot smo bili včeraj in jutri ne bomo enaki, kot smo danes. Zato govorimo o (svoji) preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, na podlagi tega pa znamo opredeliti in razumeti tudi pojem večnosti.
Relativnost časa
Življenje za muho enodnevnico traja na Zemlji en dan, za psa 15-20 let, za nas povprečno okoli 80 let. Če bi živeli na Uranu, bi bili pri 80 zemeljskih letih stari manj kot 1 leto (Uran potrebuje približno 84 let za svojo pot okoli Sonca) medtem ko bi bili na Merkurju stari približno štirikrat toliko, kot na Zemlji (Merkur potrebuje za pot okoli Sonca 88 dni).
Dojemanje časa pa je odvisno tudi od entropije. Manjša je entropija, počasneje teče čas, večja je entropija, hitreje teče čas. Zato otrokom, pri katerih je entropija in količina in moč ter zato bližina smrti manjša (čeprav zaradi generacijskega momenta, o katerem sem že govorila v nekaterih svojih prejšnjih člankih, tudi zanje to ni več nujno) teče čas počasi, starim ljudem, pri katerih je entropija in količina in moč ter zato bližina smrti že velika, pa zelo hitro.
Pomen razumevanja kategorije prostor/časa
Čas in prostor sta kategoriji zavedanja. Dejansko ju potrebujemo zato, da se lahko orientiramo. Da se iz svoje zgodovine učimo o obstoju in o nas samih in da na podlagi teh (spo)znanj sprejemamo odločitve in ukrepe za boljši svet in boljši jutri.
ZAKAJ SE VESOLJE ŠIRI
Znanstveniki so dokazali, da ne gre za širjenje vesolja v smislu povečevanja števila subjektov in objektov v njem, ampak za širjenje v smislu oddaljevanja obstoječih subjektov in objektov med sabo. Torej povečevanja razdalj med njimi. To se dogaja pri eksploziji, vendar pa tudi takrat, ko zaradi entropije sistem izgublja energijo in se začne njegov razpad. Širjenje našega vesolja je posledica slednjega, torej izgubljanja energije in razpada sistema. Je znak bližajoče se smrti.
ŽIVLJENJE V VESOLJU, ZEMLJA KOT MATIČNA CELICA, VEČNOST
Naše vesolje zaradi entropije torej počasi umira. Zato ne glede na verjetnost življenja kjerkoli v njem, razen na Zemlji, NI VEČ. Življenje v vesolju se je zaradi entropije namreč vedno bolj krčilo, Smrt v njem pa je vedno bolj rasla. Zato se je vesolje s časom iz Življenja vedno bolj preobražalo v svoje nasprotje, v Smrt. In tako je danes naša Zemlja dejansko edini planet v vesolju, na katerem še obstaja življenje. K sreči pa je Kreator vesolja (Izvir) tik pred smrtjo spoznal svojo napako, ki ga je vodila v izničenje in jo popravil. Tako sedaj ne tekmuje več s smrtjo, kot je to delal prej, ampak jo v svetu simulacije preprečuje. Zato je Zemlja po eni strani resnični svet in po drugi svet simulacije (o čemer sem podrobneje že pisala v nekaterih svojih predhodnih člankih), prav tako pa je Zemlja tudi nekakšna matična celica, na kateri po eni strani umirata staro vesolje in Smrt, po drugi strani pa se na njej rojevata novo vesolje in Večno Življenje. Zato na njej po eni strani (še) vlada pekel, po drugi strani pa na njej (že) nastajajo tudi nebesa, (novi) raj in večno življenje.
ENERGIJA, MATERIJA
Kakor se je razvijal Kreator, Izvir, tako se je razvijalo spoznanje o Njem in tako smo se razvijali tudi mi. Zato naše spoznanje danes ni enako spoznanju včeraj. Danes vemo, da smo MI tisti, ki (so)kreiramo svet in vesolje! In danes tudi vemo, da vse, kar obstaja, najprej obstaja v ideji, energiji, ki se nato materializira (telo). Vsaka ideja torej že nosi v sebi tudi svojo materializacijo, vsaka materija pa nosi v sebi idejo, iz katere je nastala. S popravljanjem materije ne moremo popraviti ideje, programa, ČE PA STALNO SKRBIMO ZA ZDRAVJE DUHA, TEMU SAMODEJNO SLEDI TUDI TELO.
To je spoznal Kreator (Izvir) in si tako rešil življenje. In enako velja tudi za nas. Vsak od nas lahko po Njegovem vzoru svoj program (idejo, energijo): »Jaz sem Življenje in Smrt«, ki ga zaradi izvirne napake (napake Kreatorja) nosimo v sebi vsi, z afirmacijo (idejo, programom, energijo): »Jaz sem življenje in Nič Smrti« popravi in si s tem zagotovi večno življenje in prostor v nebesih. Po drugi strani pa je jasno tudi, kaj se bo zgodilo z vsemi, ki tega ne bodo storili.
Čista Duša 