Pravica
Težko mi živeti
na svetu je tem,
kjer dogaja krivica
se dan za dnem.
Ali res sem storila
kdaj toliko zla,
da sem prislužila
si tol’ko gorja?
A eno vprašanje
še huje me žre,
pa ja moji dragi
ne trpijo za me.
Neskončno prav res
srce me boli,
ker tol’ko doslej
so gorja že prestali.
Nikomur nič hudega
niso storili,
a tol’ko računov
v življenju plačali.
Sprašujem se, Bog,
ali to je pravica,
da kdor dobra je duša,
se s trpljenjem mu vrača.
Zlobnežu pa
prav lepo se godi,
čeprav hudo dela,
nesrečen on ni.
Težko res prenašam
to krivico na svet’,
včasih t’ko pride
da mi je za umret.
Saj hudobna jaz nisem
po svoji naravi,
tud’ moj notranji glas
mi to vseskozi pravi.
Še manj pa taki
so vsi dragi moji,
živi vrelci modrosti
in iskrene ljubezni.
Vem, prizadela
doslej v življenju sem mnoge,
a vse to storila
le iz bolečine sem hude.
Zato bi moral ločiti,
Bog, hudobne po duši,
in tiste, k’ iz trpljenja
smo napake storili.
Kazni pravični
bi prvi ne smeli uiti,
razumevanje drugi
bi si zaslužili.
Ljubezen s tem svojo
bi ti nam pokazal,
v dušah vseh mir
bi na novo zavladal.
Tako izpolnila
b’ se tud’ Tvoja obljuba,
da ob koncu bo časa
spet vstala PRAVICA.
Čista Duša 