Odrešitev
Boj v človeku odvija
se vse žive dni,
če Boga in Hudiča
v sebi on nosi.
Bog bridko se joka,
a se tudi smeji,
je velika zabloda,
kdor drugačnih je misli.
Ne prenese pa Bog
le ene reči,
da v človeku še Vrag
poleg njega živi.
V srcu je rana,
globoka, krvava,
na licu je solza,
grenka in slana.
Kam gledaš, kaj čutiš,
človek nesrečni,
zakaj se slepiš,
da na poti si pravi?
Dalje in dalje
vztrajaš v trpljenju,
čeprav bolečine že breme
po tvojem streže življenju.
Ne slišiš več Mene,
ki ti dobro želim,
ki vse to trpljenje
s tabo delim.
Slepil si iznašel
ti sto in sto,
Boga si zamenjal
za to ceneno blago.
Sovraštvo in jeza
sta se v tebi zbudila,
vera te prazna
je v blišč zastrupila.
A izbruhnil iz tebe
nazadnje čustev je plaz,
in glej, kaj ostane:
tvoj pravi obraz.
Ne drži v sebi
tega, kar te boli,
ne slušaj ljudi ti,
ki vsak svoje ti pravi.
Obrni se vase,
tam Jaz živim,
zdravja in sreče
ti dati želim.
A naučiti se najprej
Me moraš spoznati,
zato v deželo se onkraj
ti moraš podati.
Da razumel lahko bi
večne božje modrosti,
je potrebno zavreči
vse človeške slabosti.
Izjokati, iztuliti,
preteklosti breme,
po volji lastni predati
nato Meni življenje.
Otrok spet postati
v odrasli pojavi,
se na novo roditi
v Podobi nesmrtni.
Čista Duša 