Zapisano v duši je moji
Zakaj strah je v meni že vse žive dni,
al’ sploh me kani kdaj zapustiti?
Ima ta moj strah tudi kakšno ime,
in kateri moj greh zaplodil ga je?
Vprašujem te, duša, ki veš prav vse,
kaj sem storila, da muči tako me?
Življenje je duše bilo tvoje naporno,
nič ta se v preteklosti ni vedla vzorno.
A po drugi spet strani ni prav nič kriva,
saj taka zapoved bila božja je dana.
Bila si v začetku ti dobra vila,
veliko si lep’ga mnogim dušam storila.
Za nagrado dobila kraljestvo si svoje,
po boginji ljubezni se ta svet imenuje.
Živeli ste dolgo vsi v miru in slogi,
a hudobija storila je konec idili.
Izgubila si v vojni vse ljube svoje,
le ti si ostala, da bilo bi še huje.
Si sklenila roditi se zato na Zemljo,
tja na izpite popravne duše grešne gredo.
Motiv tvoj edini je bil maščevanje,
ujeti, ubiti, ljubih tvojih morilce.
A bil ni še čas, da se njih življenje konča,
nesrečna in sama si v samomor se zatekla.
Pred božjim si tronom se nato bridko zjokala,
naj vrne ti ljube, Boga si milo prosila.
Pristala na to si, da vsa pretekla dejanja
boš v drugem življenju še enkrat doživela.
Tako rodili ste se v drugo ti in vsi tvoji,
pa tudi vsi tisti, ki so vas prizadeli, ubili.
Spet hudo si trpela, a nisi klonila,
moram iti naprej, si vseskozi čutila.
Ljubezen do tvojih te je najdražjih hrabrila,
njih podpora v življenju tudi smrti rešila.
A glej, to gorje bilo ni zaman,
zdaj v božjih očeh vsak tvoj greh je opran.
Čisti pa s tem so tudi vsi dragi tvoji,
z močjo tvoje ljubezni vse je hudo za njimi.
Mir se je vrnil v srca zdaj vaša,
je konec trpljenja, že objema vas milost božja.
Veseli in srečni spet skupaj živite,
po prestanih vseh mukah novi raj si delite.
Čista Duša 