Nekoč se je rodila deklica, ki ji je bilo prerokovano, da bo Smrti vzela življenje. Smrt je za to izvedela in se je ustrašila. Sklenila je, da bo deklico tako mučila, da se bo ta sama pogubila.
Vedela je, da deklica ljubi svoja starša iz vsega srca, zato je nad njiju poslala svoje demone. Tako je oče odšel k drugi ženski, mati pa se je zaradi tega vdala alkoholu. Deklica je zelo trpela, saj je pogrešala očeta, mati pa jo je v pijanem stanju vseskozi poniževala in zmerjala. Da bi se temu izognila, je velikokrat zbežala od doma.
Nekega dne, ko je spet žalostna tavala po cesti, je našla psičko, ki je bila očitno izgubljena. Psička jo je prosila, naj se je usmili in deklica, ki je imela zelo rada živali, jo je vzela domov. Kmalu zatem je našla še kužka, ki jo je prav tako prosil, naj mu pomaga. Tudi njemu je ponudila svoj dom. Kužka sta ji povedala, da sta bila poslana od Boga, da ji pomagata, in ji zabičala, da nikomur ne sme izdati njunih pravih imen. In tako je tudi bilo.
Čas je tekel, Smrt ni počivala in deklica je po težkih boleznih enega za drugim izgubila vse svoje najdražje. Najprej mamico, nato očeta, potem pa še oba kužka. Bila je tako neizmerno žalostna, da je pomislila na samomor. Toda v tistem trenutku se ji je prikazal njen kuža in ji povedal, da niso mrtvi, da pa ima njega in vse njene ljubljene Smrt v ujetništvu. Prosil jo je, naj jim pomaga. Deklica, ki je svoja starša in oba kužka neskončno ljubila, mu je odvrnila, da bi to srčno rada storila, vendar pa ne ve, kako. Kuža jo je potolažil in ji povedal, da jo bodo oni vodili. In tako se je deklica odpravila na pot, da reši svoje drage.
Potovanje je bilo težko in trnovo. Deklica je velikokrat padla, a na začetku se ji je vsakokrat uspelo nekako pobrati in stopiti korak naprej. Sčasoma pa je bilo udarcev vedno več in bili so vedno težji, zato ji je kljub neverjetni volji začelo zmanjkovati moči. Bila je zelo žalostna, saj je mislila, da nikoli več ne bo videla svojih najdražjih. Nekega večera, ko je utrujena in izčrpana zaspala, pa se ji je v sanjah spet prikazal njen kuža. Poučil jo je, kako naj ravna, ko bo prišla v hišo Smrti. Tako je deklica vedela, da cilj ni več daleč, in z zadnjimi močmi je kmalu res prišla do domovanja Smrti, kjer so bili ujeti njeni ljubljeni.
Hiša je bila prava podrtija. Potrkala je na razmajane duri in vrata so se škripajoč sama odprla. Čeprav jo je bilo strah, je vstopila. Prostor, v katerem se je znašla, je bil temačen, umazan in v njem je tako smrdelo, da se je deklici gabilo. Kljub temu je nadaljevala pot. V sobi je kmalu opazila svoje najdražje, ki so spali, za staro vegasto mizo pa je zagledala starko. Bila je Smrt. Smrt se je zadovoljno namuznila, misleč, da je dosegla svoj namen in da je tudi deklico dobila v svojo pest. Prijazno ji je dejala, naj se spočije od dolge poti, in ji ponudila posteljo ob njenih ljubljenih. Deklica se je res namenila proti prazni postelji, ki je stala ob njenih najdražjih, toda namesto da bi se ulegla nanjo, je, tako kot ji je bilo rečeno v sanjah, stopila do svojega ljubljenega kužka, ki mu je bilo ime ŽIVLJENJE, in si ga vzela v naročje. V tistem trenutku se je kuža zbudil, Smrt pa se je mrtva zgrudila na tla in izginila. Takoj, ko Smrti ni bilo več, se je zbudila tudi dekličina psička, ki ji je bilo ime ČISTOST, in veselo skočila deklici v naročje, hip za tem pa se je umazana podrtija spremenila v čudovit grad. Nato sta se prebudila še dekličina oče in mati in srečni, da so spet skupaj, so si padli v objem. Vedeli so, da je Smrt premagana in da jih poslej nihče in nič ne bo več ločilo.
Tako je deklica, ki ji je bilo ime LJUBEZEN, vzela Smrti Življenje in izpolnila prerokbo.
Čista Duša 