Kako nam nerazčiščena preteklost škoduje

Večina ljudi je prepričanih, da nam spomini ne morejo škodovati, saj gre za dogodke,  ki so se že zgodili. Je temu res tako?

MEHANIZEM NASTANKA ŠKODLJIVEGA ZAPISA

Vsi si želimo, da bi se nam ves čas dogajale le lepe stvari. Taki dogodki in obujanje spominov nanje nas polnijo s pozitivno energijo. Vendar pa je življenje hočeš nočeš sestavljeno tudi iz težkih, žalostnih, neprijetnih, travmatičnih… izkušenj. Prav pri slednjih pa naletimo na problem. Učijo nas namreč, da je treba negativna doživetja, ki povzročajo žalost, jezo, sovraštvo, trpljenje… čim prej pozabiti, občutkov, ki jih doživljamo ob takih dogodkih, pa ni željeno oz. celo ne smemo izražati. S tem pa si naredimo medvedjo uslugo. Negativno energijo, ki se ob teh dogodkih neizbežno ustvarja, namreč tako potlačimo, sčasoma lahko celo izrinemo iz zavesti in pozabimo, je pa s tem ne spremenimo in se je ne ‘znebimo’! Tako nespremenjena negativna energija zavzame naše telo oz. celice in tam živi naprej. Energija prizadetih celic se neizbežno negativno spremeni, ker pa celice poslej delujejo na podlagi tega novega dejstva, ustvarimo nov vzorec njihovega delovanja, nov celični zapis in nov celični spomin, ki ne glede na to, da je določena negativna situacija lahko že minila, na nas še naprej deluje negativno. In nam, če tega uspešno ne popravimo, še naprej škoduje.

DOKAZI O CELIČNEM ZAPISU IN CELIČNEM SPOMINU

Nekateri v celični zapis in celični spomin ne verjamejo. Vendar pa je za to kar precej dokazov. Poglejmo nekaj primerov. Ob kloniranju, pri katerem ne sodeluje zavest, se npr. razvije enaka oseba, organ, kot je tisti, ki ji celica, ki jo kloniramo, pripada. Če celica ne bi imela zapisa, se to ne bi moglo zgoditi. Ob presaditvi tujega organa telo odreagira na nov organ z zavračanjem, ker ima celica donatorja drugačen zapis kot celica prejemnika. Problem rešujemo z imunosupresivi, s katerimi imunski sistem prejemnika zaviramo, da ne prihaja do zavrnitvenih reakcij, kar pa ima lahko druge škodljive posledice, npr. nagnjenost k okužbam, ker imunski sistem ne deluje optimalno. Tudi pri vzgajanju različnih tkiv in organov v laboratoriju za avtotransplantacije, pri katerih ni zavrnitvenih reakcij, vzgojimo tkivo, ki je enako tkivu prejemnika. Če celica ne bi imela zapisa, ob odsotnosti zavesti to ne bi bilo mogoče. Dokaz o celičnem zapisu so tudi celice, ki v laboratoriju (v idealnih razmerah) ob vzgajanju rakavo degenerirajo, ker imajo tak zapis. Prav tako je dokaz celičnega zapisa tudi imunski spomin. Ko prebolimo neko bolezen, celice imunskega sistema zgradijo specifična protitelesa proti tej bolezni, si to zapomnijo, in ob naslednjem stiku s konkretnim povzročiteljem aktivirajo ta protitelesa tako, da do določene bolezni ne pride ali pa se ta manifestira v blažji obliki. Lahko pa za določeno boleznijo nikoli več ne zbolimo, takrat govorimo o popolni imunosti na to bolezen. Na ta način delujejo tudi cepiva proti posameznim boleznim. Nenazadnje pa je dokaz o celičnem zapisu in celičnem spominu tudi človek, ki so mu presadili nek tuj organ, pa prevzame določene lastnosti svojega donatorja (ob presaditvi jeter npr. vzljubi hrano svojega darovalca).

SPOMNITI SE ALI POZABITI

Vse, kar se dogaja z nami, se torej zapisuje! V tem pogledu ima dejansko človek popoln spomin, saj si tako ali drugače zapomni vse, kar se z njim godi! Vendar pa kot zmotljivo bitje počne dobre in slabe stvari, zato je iluzorno pričakovati, da negativne energije ne bomo več ustvarjali. Pomembno pa je, kako z njo ravnamo. Napačno ravnanje z negativno energijo namreč ustvari napačen vzorec delovanja, ki nam škoduje. Zato je treba to preprečiti. Pri tem se srečujemo s kar nekaj problemi. Dejstvo je, da zavestno poteka le zelo majhen del našega življenja, zato se vse negativne energije, ki jo nosimo v sebi, sploh ne zavedamo. Poleg tega negativne energije ne ustvarjamo samo sami in tudi ne samo na zavestnem nivoju, ampak jo ustvarjamo tudi podzavestno, jo zaradi genetike podedujemo od svojih prednikov, zaradi izvirne napake, zaradi katere smo sami dobro in zlo, pa jo po zakonu privlačnosti lahko pritegnemo tudi od drugih.

Mnogi menijo, da z izražanjem negativne energije in negativnih čustev ta dejansko krepimo in vlečemo nase. Kot  smo videli, pa je dejansko ravno nasprotno. Z neizražanjem jih zatremo, sprejmemo, in jim s tem damo življenje, vse, česar se ne spomnimo, pa lahko nehote in nevede tudi ponovimo. Ker se ne zavedamo. Z izražanjem na sebi in drugim neškodljiv način pa negativno energijo sprostimo in s pravim delovanjem spremenimo njen negativni predznak. Zato je treba VSA čustva (torej tudi ‘negativna’) na nam in drugim neškodljiv način čim bolj sproti izražati. Prav tako pa je pametno ozavestiti, torej prepoznati, VSE vzorce našega delovanja, tudi tiste, ki smo jih podzavestno oz. nezavedno sprejeli oz. ustvarili sami ali pa smo jih podedovali od svojih prednikov, ter nas bremenijo, omejujejo ali pa celo vodijo v napačna in škodljiva ravnanja, da jih lahko spreminjamo oz. popravljamo! Nekateri ljudje se v ta namen  poslužujejo različnih metod, npr. hipnoze ali samohipnoze. Vendar pa sta ti metodi lahko vprašljivi iz več razlogov. Pri samohipnozi je vprašljivo, ali se lahko popolnoma poglobimo v svojo podzavest, saj deloma ostajamo pri zavesti, zato lahko ne prepoznamo vseh napačnih oz. omejujočih vzorcev. Pri hipnozi pa smo odvisni od tistega, ki hipnozo izvaja. Poleg tega sta metodi problematični, ker lahko (še) nismo pripravljeni na tisto, kar izvemo, kar ima za nas lahko negativne posledice. Zaradi izvirne napake in diametralno nasprotnih sil v nas, Življenja, ki nas po svoji naravi vodi v življenje, in Smrti, ki nas po svoji naravi vodi v smrt, pa lahko tudi napačno presodimo, kaj je za nas negativno in kaj pozitivno, zato lahko kot dobro prepoznamo tisto, kar je za nas dejansko slabo in kot slabo tisto, kar je za nas dejansko dobro. Tako lahko razvijamo tisto, kar je za nas slabo in popravljamo tisto, česar ne bi bilo treba popravljati, tistega, kar bi morali razvijati oz. popravljati, pa ne. Povedano drugače. Lahko popravljamo vzorce, ki so za nas dejansko dobri in bi jih dejansko morali razvijati, tiste, ki so za nas dejansko slabi, pa razvijamo, namesto da bi jih popravljali.

K sreči pa obstaja metoda, ki nas po eni strani nezmotljivo opozarja na naše škodljive vzorce delovanja, po drugi strani pa se z njo vsem navedenim nevarnostim izognemo. To je življenje z in po afirmaciji Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen). Ker navedena afirmacija od nas ‘zahteva’  življenje brez Smrti, nas bodo naši možgani, ki so po eni strani in naš nadzornik in po drugi zvesti izvrševalec naših ukazov, preko dogodkov v našem življenju na nam razumljiv način in takrat, ko bomo na to pripravljeni, opozarjali na nepredelano in zastalo (zatrto) negativno energijo (tudi tisto, za katero zavestno ne vemo oz. se je ne zavedamo), ki nam škoduje, da jo bomo OZAVESTILI in PREPOZNALI, jo na nam in drugim neškodljiv način IZŽIVELI ter jo s tem SPROSTILI in PREOBRAZILI v pozitivno, v energijo življenja. Le tako bomo ohranili spomin tudi na negativne dogodke, vendar pa ti na nas ne bodo več delovali negativno! In le tako bomo popravili svoje negativne vzorce življenja in delovanja ter razčistili s svojo preteklostjo, da nas ta ne bo več obremenjevala in nam škodovala!