Narava se je s spremembo življenja in delovanja že rešila zanesljive pogube in si zagotovila večno življenje. Kaj pa človek?
REŠITEV JE POT NARAVE
Človek se je v življenju Narave pojavil, ko je ta že bila Življenje in Smrt, ustvarjen je bil po njeni volji in podobi, zato vsi v sebi nosimo izvirno in vsak svoje iz nje izhajajoče napake. Če napake dopuščamo, če jih torej ne prepoznavamo, ne popravljamo, ne preprečujemo in ne ponavljamo, bodo te živele v nas naprej. In rasle, saj napaka, ki je ne popravljamo, s časom raste. Na račun Življenja v nas. In sčasoma se bomo znašli v lastnem živem peklu, kar se lahko kaže v obliki bolezni, okvar, psihičnega trpljenja, nesreč in nenazadnje smrti. Najbolj neverjetno pri tem pa je, da smo vse to sprejeli kot normalno, češ, da tega pač ni mogoče spremeniti in da vsak nosi svoj križ. Vendar pa je ta križ s časom vse težji, nas vedno bolj bremeni in vedno bolj vleče k tlom in nam onemogoča, da bi zaživeli polno in svobodno. Ter nas na koncu pogubi. Prav žalostno je, da ljudje raje živijo v lastnem peklu, ker to pač poznajo, kot pa, da bi kaj spremenili, čeprav dejansko to lahko naredimo. Zavesti se moramo, da z napakami ni mogoče živeti, saj nas te vodijo v pogubo, zato moramo najprej popraviti svoj pogled na življenje. To uspešno storimo z življenjem in delovanjem po afirmaciji Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), s katero po vzoru Narave ponovno ovrednotimo vse svoje ideje in stvaritve, dobre razvijamo naprej, slabe pa izničujemo tako, da jim življenja (več) ne dajemo. S tem jim življenje vzamemo. Vendar pa to ni dovolj. Ko prepoznavamo, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je napaka in kaj ni, moramo na to gledati razvojno in ne statično ter z vidika Narave in ne človeštva. Zakaj?
Človek je ustvarjen po podobi in volji Narave in v njej živi, torej človek izhaja iz Narave, ne obratno. Povedano drugače. Človek ne more preživeti brez Narave, medtem ko Narava lahko brez človeka. Zato je pri tem, ko ocenjujemo, kaj je dobro in kaj slabo, treba gledati z očmi Narave. Kar je dobro zanjo, je namreč zagotovo dobro tudi za človeštvo in kar je zanjo slabo, je slabo tudi za človeštvo. Ne velja pa to nujno, če na to, kaj je dobro in kaj slabo, gledamo z vidika posameznega človeka. Kar posameznik misli, da je zanj dobro, namreč ni nujno, da je dobro tudi za Naravo in kar misli, da je zanj slabo, ni nujno slabo tudi za Naravo. Zato je kriterij pri odločanju, kaj je dobro in kaj slabo, vedno dobrobit Narave!
Po drugi strani pa moramo razumeti, da nobena religija ne more dati pravega odgovora na vprašanje, kaj je dobro in kaj slabo oz. na to, kako naj prav živimo. Kot se je skozi zgodovino (njenega življenja) razvijalo spoznanje Narave, tako so se namreč razvijale tudi posamezne religije. Zato imajo vse nekaj prav, saj izražajo določeno spoznanje Narave v nekem trenutku, obdobju, vendar pa nobena nima vsega prav, ker se je Narava vseskozi razvijala in se še vedno razvija, zato mnoge stvari, ki so veljale v času nastanka posameznih religij, ne veljajo več, pojavljajo pa se vedno nova spoznanja. Zato je na to, kaj je dobro in kaj slabo, treba gledati razvojno in z zdravo pametjo. To nam omogoča eternologija, ki ni religija (!), ampak je skupek najnovejših spoznanj o večnosti in večnem življenju ter o tem, kako to lahko dosežemo. Temelji na čistosti (brezmadežnosti) naše duše, kar je po vzoru Narave mogoče realizirati z življenjem z in po afirmaciji Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), s pomočjo katere po vzoru Narave prepoznavamo in popravljamo svoje napake, jih s predvidevanjem preprečujemo in ne ponavljamo ter razvijamo svoje kvalitete.
NEBESA ALI PEKEL
Narava je torej spremenila svoj način delovanja in ustvarjanja in to danes pričakuje tudi od nas! Zato ne zadostuje več, da nosimo vsak svoj križ in da pomagamo nositi bremena drug drugemu, saj se na ta način ne mi ne Narava ne moremo znebiti napak, ki so naša in njena poguba. Zato je te treba izničiti. Na pravi način. Popraviti moramo izvirno in iz nje izhajajoče napake, kar dosežemo z življenjem in delovanjem z in po afirmaciji Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen). In ko bomo z njeno pomočjo postopoma prepoznali in popravili svoje pretekle napake, jih preprečevali in ne ponavljali ter razvijali svoje kvalitete, kar bo lahko tudi povzročalo trpljenje in nevšečnosti, vendar pa je to edina pot, da se dvignemo iz lastnega pekla, bomo v sebi ustvarili nebesa in že v tem življenju zaživeli nebeško. Ker pa nas bo Narava prav po tem, kako bomo živeli, prepoznala kot svoje življenje ali smrt, pa si bomo z življenjem in delovanjem z in po navedeni afirmaciji zagotovili tudi večno življenje v nebesih Narave. Življenje v nebesih v dejanskem in prenesenem pomenu tako ni samoumevno, ampak si ga je treba s pravim delovanjem šele ‘prislužiti’. V nasprotnem primeru pa bomo še naprej neizbežno drveli v lasten pekel oz. v njem živeli, nato pa kot napaka Narave v peklu (na smetišču) Narave tudi končali.
Čista Duša 