Večina ljudi pojme pekel, vice in nebesa povezuje z religijo. Po krščanskem verovanju so, če poenostavimo, vice prostor očiščevanja grehov (napak), v katerem se dogajata dobro in zlo, dobro in dobri pridejo v nebesa, slabo (zlo) in slabi (zli) pa končajo v peklu, kjer naj bi vladala večni ogenj in večno trpljenje. Vendar pa je omenjene pojme mogoče razumeti tudi drugače in širše. Kako?
DRUG(AČN)E UPORABE POJMOV PEKEL, VICE IN NEBESA
Že S. Freud (oče psihoanalize) je našo osebnost razdelil na tri nivoje, ID, EGO, SUPER EGO. Id je nezavedni del naše osebnosti, kamor dejansko ‘mečemo’ vse, kar se ne sklada z našo dobro podobo o sebi, zato je id po njegovem mnenju poln slabega. Ego predstavlja zavestni del naše osebnosti, super ego pa naše vrednote, po katerih živimo in delujemo. Id je torej zlo, ego dobro in zlo in super ego čisto dobro (glede na to, kako sami pojmujemo dobro, kar je odvisno od naših vrednot, vrednostnega sistema). Primerjava s peklom, vicami in nebesi se ponuja sama od sebe.
Ljudje smo ustvarjalna bitja. Pri tem lahko ustvarimo stvari, ki so za nas dobre, pa tudi stvari, za katere se izkaže, da niso. Smiselno in pametno človek ravna tako, da dobre stvari ohranja in jih razvija, slabe pa izničuje. Primerjava s pekom, vicami in nebesi se ponovno ponuja sama od sebe.
Mnogi ljudje, ki doživljajo hude stvari, sami poročajo o tem, da je njihovo življenje pravi pekel, spet drugi pa so zadovoljni s svojim življenjem in pravijo, da živijo nebeško.
Metaforično tako pekel lahko pojmujemo kot prispodobo zla in nebesa kot prispodobo dobrega. Logično pa je, da zadeve, ki so dobre, živijo, v nebesih, tiste slabe pa končajo na smetišču, v peklu (beseda pekel pomeni smetišče).
POJMOVANJE DOBREGA IN ZLA SE JE SKOZI ZGODOVINO SPREMINJALO
Vendar pa ni bilo vedno tako. Pojmovanje dobrega in zla se je skozi zgodovino namreč spreminjalo. Zakaj?
Narava, iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja, tudi človeštvo, je na začetku ustvarjala samo dobro, Življenje, zato je dejansko obstajalo samo to. Obstajala so le nebesa in živela je v nebesih. Bil je prvi raj. Potem je naredila napako in s tem v sebi ustvarila svoje diametralno nasprotje, zlo, Smrt. Začela je živeti po programu Jaz sem Življenje in Smrt. Ker napake ni uspešno popravila, je ta živela naprej, ker pa napaka, ki je ne popravljamo, raste, se je ta s časom kazala v vse številnejših oblikah in na najrazličnejše načine. Na račun Življenja v njej. Življenje je vse bolj pešalo, Smrt (napaka) v njej pa je rasla. O tem kaj je dobro in kaj slabo, je vedno bolj odločala Smrt. ki jo je kot njeno diametralno nasprotje namesto v življenje vodila v smrt. Tako se je vse obrnilo na glavo. Dobro je postajalo zlo, zlo dobro, resnica laž in laž resnica… Dobrega v njej je bilo vedno manj, zlo pa je prosperiralo in se množilo ter ji vse bolj streglo po življenju. Nebesa so vse bolj spreminjala v pekel in Narava se je znašla v lastnem živem peklu, na lastnem živem smetišču. Tako je uvidela, da z napakami, Smrtjo, ne more živeti, in da to zanjo ni dobro oz. je slabo, ker jo neizbežno vodi v pogubo. Zato je spremenila svoj način razmišljanja in delovanja ter svoje življenje vzela spet v svoje roke. Z novim programom Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen) je spet pravilno ovrednotila, kaj je zanjo dobro in jo vodi v življenje in kaj slabo in jo vodi v smrt ter si s tem rešila življenje.
NOVA NEBESA, NOVI RAJ
Vendar pa je ob svoji izkušnji skorajšnje smrti spoznala, da je zmotljiva in da lahko kadarkoli spet naredi napako, ki bi bila zanjo lahko tudi usodna. Da bi to preprečila, je zato v sebi ustvarila tri ločene dimenzije: pekel, vice in nebesa. V vicah poteka njeno razmišljanje, predvidevanje, preizkušanje, ugotavljanje, kaj je zanjo dobro in jo vodi v življenje in kaj slabo in bi jo vodilo v smrt. Dobre stvari, ideje, stvaritve, ‘vzame’, ‘sprejeme’ v nebesa, slabe pa uniči v peklu. Tako je pekel, metaforično ga predstavlja ogenj, ki simbolizira uničenje, torej ločen od nebes, za razliko od krščanskega pojmovanja pa je čist in ni živ, saj Narava sedaj svoje napake sproti prepoznava in izničuje, jih predvideva in ne ponavlja. Živijo pa nebesa. Ker pa ima popoln spomin, ji istih življenjskih lekcij ni treba vedno znova in znova doživljati oz. ponavljati. Tako se lahko razvija naprej in tako v njej spet živi samo dobro, kot je bilo to na začetku njenega življenja. S tem, da ob stalni odsotnosti Smrti, napak, ob stalni brezmadežnosti, kot to od nje zahteva njen novi način razmišljanja in delovanja (njen novi program), to dejansko pomeni večno življenje. Tako je Narava ustvarila novi, večni raj v dejanskem in prenesenem pomenu.
Čista Duša 