Predčasno končanje življenja – da ali ne?

V zadnjem času se odvija velika polemika okoli Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Naj še sama povem nekaj besed na to temo.

Družbo (državo) vedno sestavljajo posamezniki z različnimi vrednotami. Družba (država) mora nekako zagotoviti sobivanje le-teh in zaradi tega uvede pravice, obveznosti in odgovornosti ter s tem povezane prepovedi, zapovedi in svoboščine. Podobno ravnajo tudi religije. Vendar pa se izvajanje oz. uveljavljanje teh pravic, obveznosti in odgovornosti ter zapovedi, prepovedi in svoboščin z vidika družbe in z vidika posameznika lahko razlikuje.

Vzemimo zapoved: Ne kradi!

Z vidika družbe je to seveda pozitivna zapoved, saj mora družba (država), kot rečeno, zagotoviti sobivanje ljudi z  različnimi vrednotami ter red in varnost vseh. Toda z vidika posameznika smo lahko na tankem ledu. Kaj pa, če nam nekdo nekaj ukrade, in mi potem to le vzamemo nazaj? Smo kradli ali smo samo vzeli nazaj tisto, kar je bilo že prej naše?

Podobno velja za zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo in dobro živel! Kaj pa, če nas ti starši tako ali drugače zlorabljajo? Jih lahko spoštujemo, cenimo, imamo radi?

Ob omenjenem zakonu pa je zagotovo  najbolj merodajna zapoved: Ne ubijaj!

Ta zapoved je z vidika družbe nujna, saj je potrebno zagotoviti sobivanje ljudi, ki imajo različne poglede na življenje (in smrt). Da bi družba ohranila red, mir, varnost ter dostojanstvo vseh, si ne more privoščiti, da bi se ljudje ubijali med sabo samo zato, ker imajo npr. o neki stvari različna stališča.

Z  vidika posameznika in njegovega življenja pa ta zapoved ni tako lahko uresničljiva. Vzemimo primer našega imunskega sistema, ki vsakodnevno ‘ubije’ toliko in toliko celic, ki so za nas nevarne, da ohranja naše zdravje in življenje. Smo zato morilci? Seveda ne. Tudi če se ta zapoved nanaša samo na ljudi, torej ne ubijaj ljudi, je to lahko problematično takrat, ko si nekdo drug vzame pravico, da ogrozi naše življenje. Takrat se bo aktiviral naš nagon po preživetju, ki je zapisan ‘v genih’ vseh živih bitij, in odzvali se bomo lahko tudi z najbolj skrajno obliko samoobrambe. Da bomo ubili tistega, ki bi sicer ubil nas. Smo zato morilci? Ne. Dejansko smo samo branili svojo najvišjo vrednoto, svoje življenje. V sodobnih družbah je zato striktno ločen naklepni umor od uboja iz samoobrambe.

Še en primer, kjer dejansko ne moremo kar tako povprek razmišljati o ubijanju, je vprašanje kontracepcije in splava. Pri kontracepciji o umoru dejansko ne moremo govoriti, saj z njo spočetje preprečujemo. Ne moremo pa umoriti nečesa, česar ni.

Glede drugega vprašanja pa Cerkev zagovarja stališče, da je človek bitje že od spočetja dalje, zato splava ne dovoljuje. Vendar pa niso vsi ljudje v družbi verni, po drugi strani pa se pri splavu srečamo tudi z moralno dilemo. Katero življenje je več vredno, materino, ki je že oblikovano, ali otrokovo, ki dejansko šele nastaja? Poleg tega se postavlja tudi vprašanje, ali je spontani splav umor?

Mislim, da ima Slovenija obe vprašanji dobro urejeni. V Ustavi RS je navedeno, da se ljudje svobodno odločajo o rojstvu otrok. Tako ni nobene ovire, da tisti, ki jim religija, vera ali vest narekujejo, da se za splav ne odločajo, tega ne bi smeli ali mogli storiti. Po drugi strani pa legalizacija kontracepcije in splava v Sloveniji rešuje mnoge realne družbene probleme. Tako s kontracepcijo nosečnost lahko preprečujemo (tudi npr. pri mladoletnicah), z možnostjo splava pa rešujemo probleme nezaželenih nosečnosti, mladoletnih nosečnosti, nosečnosti, ki so posledica posilstev, obstoječa ureditev omogoča prekinitev nosečnosti, kadar za to obstajajo medicinski razlogi, preprečuje kriminalne splave…

Če torej želimo  povečati rodnost, ki je v Sloveniji dejansko problem (posledično pa je problem tudi naravni prirast, ki je bistveno manjši od 2, torej Slovenija ne zagotavlja niti enostavne reprodukcije, z drugimi besedami, nas je vedno manj), ni rešitev v prepovedi splava, ampak je treba začeti pri stimulacijah za ljudi, ki si želijo imeti otroke in ki imajo za to tudi pogoje.

Sama menim, da je glede kontracepcije in splava v Sloveniji dosežen dovolj velik družbeni konsenz, hkrati pa so tudi varovalke dovolj močne, da preprečujejo zlorabe, tako da je tako z vidika družbe kot z vidika posameznika to vprašanje dobro urejeno. Če se izrazimo s prispodobo, je volk sit in koza cela. Zato je smiselno, da sta kontracepcija in splav legalizirana.

Nasprotno pa glede vprašanja prostovoljnega končanja življenja najmanj ni družbenega konsenza, pa tudi varovalke, ki jih zakon ponuja, so preveč ohlapne. ZPPKŽ, tak kot je, dejansko odpira več vprašanj, kot pa jih rešuje. Zato bi bilo potrebno o teh stvareh še razpravljati. Z omenjenim zakonom dejansko posegamo na področje legalizacije samomora (umora), ki ga kot družba želimo preprečiti, posegamo pa tudi na področje varnosti. Slovenija je po številu samomorov druga v Evropi in četrta na svetu, s takim zakonom pa bi se to število samo posvečalo. Z ZPPKŽ zakonodajalec v nasprotju z ustavno določbo, da je človekovo življenje nedotakljivo, ljudem namreč pošilja sporočilo, da je (samo)umor legalen, da je v redu in da naj se ga kar poslužijo, če bodo neznosno trpeli. Sama sočustvujem z vsemi, ki neznosno trpijo in naj povem, da mi to nikakor ni tuje. Poleg tega, da sem bila tudi sama zelo bolna, sem pred tem kar štirikrat gledala svoje najbližje pri takem trpljenju (rak), in bilo je res hudo. Vendar pa je bil to nekako tudi posvečen čas zame in za moje najdražje. Danes namreč medicina pri bolečinah lahko uspešno pomaga, ko pa nekdo umre, je to dokončno. Zato je vsekakor pred vprašanjem o samomoru s pomočjo treba rešiti problem paliativne oskrbe. Torej kako ljudem pomagati živeti kvalitetno in dostojanstveno do naravne smrti, ne pa kvalitetno in dostojanstveno predčasno umreti (karkoli naj bi to že pomenilo). Kajti čeprav zagovorniki samomora s pomočjo trdijo, da je to milostna smrt, je po podatkih držav, ki imajo asistiran samomor uzakonjen, kar 15% primerov, ko ljudje, ki so se za to možnost odločili, umirajo dolgo (tudi nekaj dni) in ne morejo umreti. Ste se vprašali, kakšno trpljenje (ki ga z asistiranim samomorom dejansko želimo preprečiti!) je to ne le za njih, ampak tudi za tiste, ki morajo to gledati in so pri tem brez moči? In kakšne posledice to lahko pusti tistim, ki ostanejo? Veterinarji imajo možnost, da usmrtijo živali, če te neznosno trpijo (čeprav je to lahko samo ocena, saj živali ne morejo  povedati, koliko jih boli, pa tudi pri človeku je ta kriterij vprašljiv), vendar pa je med veterinarji kar trikrat več samomorov kot med pripadniki ostalih poklicnih skupin. Zakaj?

Medtem ko legalizacija kontracepcije in splava torej rešuje celo vrsto družbenih problemov, po drugi strani legalizacija samomora (in umora) odpira ogromno vprašanj, ki jih ZPPKŽ ne naslavlja, poleg tega pa ima citirani zakon tudi več lukenj, kot si morda mislimo. Moralno gledano je to zagotovo spolzek teren, ki bo, kot v drugih državah, ki imajo pomoč pri samomoru že uzakonjeno ali pa je to dejanje dekriminalizirano, neizogibno pripeljal do zlorab, kajti zaradi izvirne napake in obstoja zla se vsaka pravica, obveznost in odgovornost ter vsaka zapoved, prepoved in svoboščina dejansko slej ko prej zlorabi in tudi v tem primeru lahko pričakujemo, da se bo to zgodilo! Vendar pa gre pri tej zadevi, za razliko od vseh drugih vprašanj, za nepovratno situacijo! Ko bo človek namreč enkrat mrtev, ga (če pustimo ob strani metafiziko) ne bo več mogoče obuditi!

Iz navedenega tako lahko razberemo, da je življenje izredno dinamično, komplicirano in nepredvidljivo, zato ga je težko enoznačno ukalupiti v nekaj pravic, obveznosti in odgovornosti ter zapovedi, prepovedi in svoboščin. Po drugi strani pa je to zaradi tega, da družba zagotovi red, mir in varnost za vse, nujno potrebno. Zato je izjemno pomembno, v kateri vlogi nastopamo pri reševanju določenega problema! Če smo v vlogi družbe (države), moramo videti gozd in ne le posameznih dreves, z vidika posameznika pa moramo videti tudi drevo in ne le gozda. In šele takrat, ko bomo znali in zmogli soočiti, razumeti in povezati oba pogleda na isto stvar ter priti do konsenza v korist vseh, bomo lahko rekli, da smo določeno  vprašanje zrelo in civilizirano rešili. Menim pa, da smo glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zaenkrat (še) zelo daleč od tega.