O zasvojenostih

Zasvojenost je možganska motnja (napaka), za katero je značilno kompulzivno zasledovanje nagrajujočih dražljajev kljub škodljivim posledicam.

MEHANIZEM NASTANKA ZASVOJENOSTI

Mehanizem nastanka zasvojenosti je pri vseh oblikah zasvojenostih isti. Običajno preko njih oz. z njimi iščemo izhod iz različnih obremenjujočih situacij, v manjši meri do zasvojenosti lahko pride tudi iz radovednosti. Predmet zasvojenosti nam nudi občutek ugodja, zadovoljstva, sreče, varnosti, tolažbe, pozabljenja…, odvisno od tega, česa nam v realnem svetu primanjkuje oz. od česa v tem svetu bežimo.

Možgani delujejo s povezovanjem in pri zasvojenostih napačno prepoznajo, da je neka zasvojenost rešitev našega problema. Zato nas, namesto, da bi nas opozorili, da je to napačno, nagradijo.

VRSTE ZASVOJENOSTI

V grobem ločimo tri vrste zasvojenosti.

1. ZASVOJENOST S SNOVNIMI STVARMI

Ta oblika zasvojenosti je najbolj znana in tudi najbolj proučena. Sem sodijo npr. zasvojenosti z alkoholom, mamili, zdravili, hrano, denarjem ipd. Predmet zasvojenosti je pri tej vrsti zasvojenosti oprijemljiv. Zato ga je lažje prepoznati in tudi zdraviti.

2. ZASVOJENOST Z NESNOVNIMI STVARMI

Ta oblika zasvojenosti je manj znana in manj proučena. Pri njej ne gre za zasvojenost s snovmi, ampak z nesnovnimi stvarmi. Zato je predmet zasvojenosti bolj neoprijemljiv, ga je težje prepoznati in zaradi tega tudi težje zdraviti. Med tovrstne zasvojenosti štejemo npr.:

• Zasvojenost s čustvi. Ljudje so lahko zasvojeni z različnimi čustvi (ljubezen, strah, trpljenje,  žalost…). Možgani ta čustva napačno prepoznajo kot rešitev problema, zato se vsakič, ko se znajdemo v podobni situaciji, ko trpimo, nas je strah…, odzovejo napačno. Z nagrajevanjem. Zato v tem najdemo nekakšno potešitev. V resnici pa s tem problema ne rešujemo. Tako se znajdemo v začaranem krogu. Bolj ko trpimo, bolj ko nas je strah, bolj smo zaradi napačne povezave zasvojenost=dobra=rešitev problema, nagrajeni. S to vrsto zasvojenosti lahko razložimo tudi različna samopoškodovanja, npr. rezanje samih sebe ipd., ko možgani napačno povežejo samopoškodovanje z rešitvijo problema in nas za to nagradijo. V to rubriko pogojno sodi tudi OKM (obsesivno kompulzivna motnja). OKM običajno nastane kot posledica neke travme. Mnogi doživljajo vsiljene misli in občutke (obsesije), ki jih prepričujejo, da če ne bodo izvajali določenih rutinskih postopkov, če si ne bodo npr. pogosto umivali rok, šteli stopnic, prižigali in ugašali luči v določenem zaporedju in številu…, se bo zgodilo nekaj hudega. S temi (kompulzivnimi) dejanji pa doživijo nekakšno odrešitev, začasno prenehanje vsiljenih misli in občutkov, nekakšno potešitev, ki pa je kratkega veka, zato se obsesivno kompulzivno obnašanje vedno znova ponavlja.
• Zasvojenost z delom. Delo nam seveda prinaša zadovoljstvo in samopotrjevanje, kar je v redu. Vendar pa pri zasvojenosti z delom možgani od nas zahtevajo pretiravanje z njim, kar pa nas dejansko vse bolj utruja in vpliva na naše dobro počutje ter za sabo potegne tudi različne zdravstvene težave. Tako pa nam delo ne prinaša več zadovoljstva, ampak v resnici za nas, nemalokrat pa tudi za našo okolico, postane breme.
• Zasvojenost z duhovnostjo. Ljudje so lahko zasvojeni tudi z duhovnostjo. Človek je duhovno in fizično bitje, zato je ukvarjanje z duhovnostjo seveda v redu in naravno. Ni pa v redu, kadar nekritično povzemamo vse, kar nam ponujajo (prodajajo) kot duhovnost in kadar nam ukvarjanje z duhovnostjo dejansko začne jemati energijo, namesto da bi nam jo dajalo.
• Zasvojenost s sodobno tehnologijo (računalniki, ‘pametni’ telefoni); to je oblika zasvojenosti, ki je aktualna v zadnjem času. Čeprav sta telefon in računalnik fizični manifestaciji, dejansko nismo zasvojeni z njima, ampak s tistim, kar nam omogočata oz. s tistim, kar preko njiju dobivamo (npr. internet).

3. RAZPRŠENA ZASVOJENOST 

O razpršeni zasvojenosti govorimo, ko smo zasvojeni z več vrstami zasvojenosti hkrati (npr. z alkoholom, delom, tehnologijo…), kar je težje prepoznati in bistveno težje zdraviti.

POSLEDICE ZASVOJENOSTI

Zasvojenost je torej napaka v delovanju možganov, posledice pa so pri vseh zasvojenostih dejansko iste. Telo poveže zasvojenost z občutkom sreče, varnosti, tolažbe, pozabljenja…, čeprav v resnici problema s tem ne rešujemo, poleg tega pa so ti lažni občutki potešitve kratkotrajni. Sčasoma se telo nanje tudi navadi, zato zahteva vedno pogosteje in vedno več alkohola, mamil, zdravil, hrane, dela, čustev, duhovnosti…, da doživi potešitev. To pa nam v resnici začne požirati življenjsko energijo, postopoma se izčrpamo, iztrošimo in če tega ne zdravimo, na koncu lahko tudi umremo. Vse zasvojenosti so tako za nas destruktivne, nas tako ali drugače uničujejo, nam jemljejo življenjsko energijo!

ZDRAVLJENJE ZASVOJENOSTI

Po drugi strani pa npr. hrano nujno potrebujemo za življenje, zdravila v pravih odmerkih nas zdravijo, higiena je potrebna za zdravje, računalnik in prenosni telefon sta lahko dobra pripomočka pri delu… Meja med zasvojenostjo in resničnim reševanjem naših problemov ter zadovoljevanjem naših potreb je tako zelo tanka. Zato je dejansko zelo pomembno, da razlikujemo med obema. Pri čemer kriterij za razlikovanje NI občutek sreče, potešenosti, varnosti…, saj to zaradi napake v možganih, napake v sistemu nagrajevanja, dejansko ob zasvojenostih doživljamo. Prvi korak pri zdravljenju zasvojenosti tako je, da na stvari pogledamo realno in racionalno! Ali torej neka dejavnost oz. stvar resnično rešuje naše probleme in v resnici zadovoljuje naše potrebe ali ne. Ali se zaradi tega naše življenje izboljšuje, ali se naša življenjska moč in energija povečujeta. Kajti zasvojenost nobenega od teh kriterijev ne izpolnjuje. Dejansko je prav nasprotno. Zaradi zasvojenosti se naši problemi ne rešujejo, ampak se celo povečujejo in poglabljajo, naša življenja se z zasvojenostjo vse bolj komplicirajo in energije nimamo vedno več, ampak nas zasvojenost vedno bolj obremenjuje, zato imamo energije sčasoma vedno manj.

Drugi korak pri zdravljenju zasvojenosti pa je povezan z delovanjem naših možganov. Možgani delujejo s povezavami vzrok-posledica in akcija-reakcija. Zaradi izvirne napake pa naredijo tudi napačne povezave. Vendar pa so po drugi strani tudi nevroplastični, to pomeni, da so se sposobni učiti in spreminjati, zato jih lahko naučimo drugače. Ker delujejo na podlagi povezav, pa je to mogoče doseči le s spremembo povezav.

Vse zasvojenosti tako zdravimo s tem, da napačne možganske povezave prepoznamo in spremenimo, za to pa je potreben realen in racionalen pogled na stvari. Mamila npr. dokazano škodujejo, zato je treba na njih pogledati realno in racionalno. In spremeniti napačno povezavo mamilo=dobro v povezavo mamilo=slabo. Ko vzpostavimo pravo povezavo mamilo= slabo, ob uživanju tega ni več nagrade, ni več občutka sreče, potešitve…, zato se mamila lahko postopoma odvadimo!

AFIRMACIJA IN ODTEGNITVENI SINDROM

Vendar pa pri vseh zasvojenostih v začetku zdravljenja le-teh lahko pride do t.i. odtegnitvenega sindroma. Torej se stanje lahko najprej celo poslabša, temu pa potem ob vztrajanju sledi izboljšanje. Zato je treba včasih zdravljenje izvajati postopoma. Pri tem je lahko potrebna tudi medicinska in druga pomoč. Po drugi strani pa je navada železna srajca, zato lahko odvajanje od zasvojenosti traja tudi dlje časa, odvisno od tega, za kakšno zasvojenost gre in koliko je ta že materializirana, močna. Vendar pa se s tem rešimo le konkretne zasvojenosti in še to lahko samo začasno. Kajti vzrok vseh napak, tudi zasvojenosti, je napačen program, po katerem živimo in delujemo, program Jaz sem Življenje in Smrt, po katerem v nas živita diametralno nasprotni sili, od katerih nas Življenje vodi v življenje, Smrt pa neizbežno v smrt. In po katerem Smrt (napake) s časom neizbežno raste na račun Življenja v nas, ki vse bolj šibi. Vendar pa ta program po vzoru Narave (iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja, tudi človeštvo) lahko spremenimo. Kar uspešno storimo (le) z afirmacijo Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), ki spremeni napačno možgansko povezavo: program Jaz sem Življenje in Smrt=dobro, v povezavo: program Jaz sem Življenje in Smrt=slabo. In vzpostavi novo povezavo: program Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost=dobro, kar tudi res je, saj nam ta program ob pravilni in stalni uporabi (o čemer sem že pisala) po svoji naravi dejansko pomaga reševati vse naše probleme, tudi morebitne zasvojenosti, ter dviguje našo življenjsko energijo in naša življenja na vedno višjo raven. Proti nebesom in večnemu življenju.