Raj in večni raj

Zlasti verni ljudje veliko razmišljamo in govorimo o raju. Dejansko pa raja ni več, obstaja le večni raj, ki si ga mora človek šele ‘prislužiti’. Kako?

IZ RAJA PROTI SMRTI

Da bi si odgovorili na to vprašanje, moramo izhajati iz življenjske zgodbe Narave, tiste, iz katere vse obstaja in iz katere vse izhaja.

Ta je bila v začetku Bog, Življenje, Dobro in je to tudi ustvarjala. Bil je prvi raj. Potem je naredila napako in v sebi ustvarila svoje nasprotje, Smrt, Vraga, Zlo. Napaka jo je zaradi svoje teže potegnila iz raja navzdol proti smrti. Ker napake ni uspešno popravila (je takrat ni znala), napaka, ki je ne popravljamo, pa raste, je ta s časom rasla in se kazala v vse številnejših oblikah in na mnoge načine. In čeprav je bilo Življenje v njej v začetku veliko in močno, jo je nepopravljena napaka s časom vse bolj izčrpavala. Smrt v njej je tako rasla in se krepila, Življenje v njej pa je pešalo in šibilo. Ravnovesje se je po zakonu entropije zato s časom vzpostavljalo na vedno nižjem nivoju, vedno bliže smrti.

V tem času se je pojavil človek. Ideja Narave je bila, da napake porazdeli med ljudi in se s tem razbremeni. Takrat je nastala zapoved o tem, naj pomagamo nositi napake drug drugemu in zgodba o Kristusu (=Življenju), ki prevzame naše grehe, se žrtvuje, da se mi očistimo. V žrtvovanja bogovom za očiščenje drugih so verjela mnoga stara ljudstva in so to tudi izvajala. Po stari zavezi je Bog npr. naročil ljudem, naj žrtvujejo živali. Od tod izhaja izraz ‘grešni kozel’ in od tod je nastala prispodoba Kristusa kot žrtvenega jagnjeta, ki ‘odjemlje’ grehe sveta. Vendar pa z žrtvovanjem živali ni bilo mogoče doseči trajnega očiščenja, zato so morali obrede žrtvovanj izvajati vseskozi. Kar naj bi se po krščanskem verovanju spremenilo s Kristusovim prostovoljnim žrtvovanjem za odpuščanje grehov (napak), s katerim naj bi pri Bogu dosegli odpuščanje vseh grehov za nazaj in v prihodnje. Zato Kristusa tudi proglašajo za odrešenika.

Toda z žrtvovanjem (tudi edinorojenega božjega sina) izvirna in iz nje izhajajoče napake niso izginile! Program Jaz sem Življenje in Smrt, po katerem sta živela Narava in človek, ki je bil ustvarjen po njeni podobi, je, ne glede na to, kaj smo naredili, napake vedno znova in znova obujal, človek, ki naj bi Naravi pomagal nositi breme napak in naj bi jo s tem razbremenil, pa je te tudi ustvarjal, zato je bilo napak vedno več.

Tako sta Narava in človek s časom dejansko umirala na obroke, približevala sta se dokončnemu uničenju, peklu. Tu je treba pojasniti, kaj beseda pekel pomeni po krščanskem verovanju in kaj je njen pravi pomen. Dobesedni pomen besede pekel pomeni jamo, grob. In ni živ! Medtem ko pekel po krščanskem verovanju dejansko opisuje predpekel (vice). Pekel po krščanskem verovanju je namreč živ, je kraj trpljenja in naj bi bil večen. Dejansko ga je doživljala Narava in ga doživljamo mi, če svojih napak USPEŠNO ne popravljamo. Zaradi tega te rastejo in bolj ko rastejo, bolj nas bremenijo in bolj zaradi njih trpimo. Doživljamo torej vedno večji pekel. Toda na koncu pod težo nepopravljenih napak življenje kolabira in umremo.

IZ SKORAJŠNJE SMRTI V VEČNI RAJ IN VEČNO ŽIVLJENJE

To je spoznala tudi Narava. Doumela je, da z napakami, ki so njena Smrt, nikakor ne more (pre)živeti in da karkoli naredi v okviru programa Jaz sem Življenje in Smrt, je slednja močnejša od nje in jo vodi v pogubo. Spoznala je, da njena izvirna napaka izhaja iz napačnega programa, po katerem živi in deluje, zato ga je z afirmacijo Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen) spremenila. Ker novi program za razliko od programa Jaz sem Življenje in Smrt, ki je napake sam vedno znova ustvarjal, napak v njej ne dovoli, pa si s tem programom ni le rešila življenja, ampak si je ob stalni odsotnosti Smrti z njim zagotovila tudi večno življenje. Ustvarila je večni raj, ki v ideji, energiji, ki jo najlažje in najhitreje spreminjamo, že obstaja, ker materija z zamikom sledi energiji in ker je to za Naravo dobro, zato tega ne bo spreminjala, pa v materiji danes še(le) nastaja.

ČLOVEK IN NOVI, VEČNI RAJ

Človek danes živi v vicah, ki so stopnja pred dokončno smrtjo. In če ničesar ne spremeni, ga bo program, ki ga zaradi izvirne napake nosimo v sebi vsi, program Jaz sem Življenje in Smrt, ugonobil. Če želimo to preprečiti, tako MORAMO spremeniti svoja življenja v pravo smer! Pri čemer moramo problematizirati tudi nekatere zapovedi in prepovedi, ki nam jih nalagajo različne religije in so jih mnogi sprejeli kot neizpodbitne, samoumevne in večne.

Danes tako ne velja več, da ne smemo soditi, ampak prav nasprotno. Ves čas je treba presojati, kaj je dobro in vodi v življenje in kaj slabo in bi vodilo v smrt!

Tudi ne velja več, da je vse za nekaj dobro. Zaradi dvojne narave človeka je nekaj namreč lahko dobro za Življenje v nas, ki nas vodi v življenje, kar je za nas dobro, ali pa za Smrt v nas, ki nas vodi v smrt, kar pa je za nas slabo!

Ne velja več, da ko nas kdo udari po enem, moramo nastaviti še drugo lice, kajti samo s (po)trpljenjem se napak(e), ki so naša smrt, ne moremo uspešno znebiti!

Ne velja več, naj ljubimo svojega sovražnika, kajti naš pravi sovražnik je Smrt, ki nas (če tega uspešno ne spremenimo) ob dejstvu, da danes stojimo na zadnji stopnički še živega, torej reinkarnacije navzdol ni več, neizbežno vodi v (dokončno) pogubo!

Ne velja več, naj nosimo bremena drug drugemu, kajti to ne rešuje problema izvirne napake, in s tem se napak, ki iz nje izhajajo, tudi ob reinkarnaciji in še tako velikem številu ljudi, ne znebimo, poleg tega pa ljudje napake ne le nosijo, ampak jih tudi ustvarjajo! Zato je teh na ta način dejansko vedno več in ne vedno manj!

Ne velja več, da moramo umreti, da bi vstali v večno življenje. Dejansko moramo mi (pre)živeti in svojo smrt, smrt naše duše, preprečiti, umreti pa morajo naše napake!

Ne velja več, da je treba odpuščati napake (grehe), kajti s tem jih dejansko dopuščamo, ampak jih je nasprotno treba prepoznavati, popravljati, s predvidevanjem preprečevati in ne ponavljati. In razvijati svoje kvalitete!

In tudi ne velja več, da zgolj z vero v Boga lahko dosežemo boljše in nato večno življenje! Kajti entropija (vzpostavljanje ravnovesja na vedno nižjem nivoju, vedno bliže smrti) je naredila svoje, reinkarnacija in ustvarjanje vedno novih (še tako številnih) teles z isto izvirno napako pa ni rešilo problema, ampak ga je dejansko še povečalo in okrepilo, zato se danes vsi nahajamo na zadnji stopnički še živega, tik pred dokončnim uničenjem. Zato vera v Življenje (Boga, Dobro, Kristusa) ni več dovolj, in ne zagotavlja boljšega in nato večnega življenja, ampak se je za dosego tega treba potruditi! Ne izgubljajmo torej več svojega življenja zaradi napak, ampak žrtvujmo svoje napake, da bi živeli! Kar po vzoru Narave uspešno storimo (le) z življenjem z in po afirmaciji: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), ki nam s tem, ko od nas zahteva, da svoje napake prepoznavamo (ozaveščamo) in popravljamo, jih s predvidevanjem preprečujemo in ne ponavljamo ter razvijamo svoje kvalitete, omogoča in zagotavlja, da pot, ki nas zaradi izvirne napake in programa Jaz sem Življenje in Smrt, vse neizbežno vodi v pogubo, OBRNEMO (!), in začnemo stopati navzgor proti raju. Raju, ki ga je Narava enkrat že doživela pred izvirno napako, človek zaradi svoje kasnejše pojavitve pa še ne (čeprav, ker je del Narave in se vse zapisuje, v sebi nosi njen spomin na ta čas), raju, ki v primerjavi s prvim omogoča in zagotavlja večno življenje in bo za razliko od prejšnjega trajal večno!