
Ljudje veliko govorimo o egu ali jaz-u. Vsak od nas ima svoj jaz, vendar pa ta ni tako enovit, kot bi mislili. Dejansko obstaja več nivojev jaz-a, ki jih je treba med seboj usklajevati, da človek deluje optimalno. Kar pa ni vedno enostavno. In ima tudi posledice, če (ko) tega ne uspemo storiti.
NIVOJI JAZ-a
Že Sigmund Freud, oče psihoanalize, je dejansko govoril o treh nivojih naše osebnosti. Ločil je:
- id ali nezavedni jaz;
- ego ali zavedni jaz in
- super ego ali nadjaz.
Id predstavlja torej naš nezavedni oz. podzavestni del jaz-a.
Ego predstavlja zavedni ali funkcionalni del našega jaz-a, ki deluje v zavednem stanju in v realnem okolju, v katerem živimo.
Super ego, nadjaz, nadzavest pa predstavlja naše vrednote, naš vredno(s)tni sistem.
Freud je trdil, da je celotna naša podzavest (nezavedni jaz) slaba, saj naj bi tja ‘tlačili’ vse, kar je za nas nesprejemljivo, slabo. Vendar pa je to, kaj je za nas nesprejemljivo, slabo, dejansko odvisno od naših vrednot, našega vrednostnega sistema, našega nadjaza.
Funkcionalni oz. zavestni (zavedni) jaz skrbi za to, da imamo svoje nezavedne vzgibe pod kontrolo, hkrati pa tudi za to, da se izvršujejo ukazi naše nadzavesti (nam samim). Da torej delujemo v skladu s svojimi moralnimi, etičnimi načeli oz. vrednotami.
PRAG TOLERANCE IN DIHOTOMIJA ZNOTRAJ NAS
Vendar pa imamo pri tem ljudje različno količino energije, s katero razpolagamo. Zato imamo tudi različno visok prag tolerance. Ko je ta prag presežen, naš zavestni oz. funkcionalni jaz kolabira, bodisi zaradi pritiskov našega nezavednega dela, zaradi pritiskov naše nadzavesti ali pa zaradi pritiskov iz okolice. Kar ima za nas škodljive, lahko pa tudi hude in celo tragične posledice.
Dodaten problem pri tem pa predstavlja dejstvo, da so si zaradi izvirne napake, ki jo nosimo v sebi vsi (če tega uspešno ne popravimo), naš zavedni (funkcionalni) jaz, nadjaz in nezavedni jaz v sebi in med sabo v navzkrižju, so torej shizoidni, dvojni, nasprotujoči si, dobri in slabi. Na ta način pa pravzaprav sami sebi nastavljamo zanko, saj se neizogibno pojavljajo konflikti v okviru posameznih nivojev oz. konflikti med posameznimi nivoji našega jaz-a, ali pa celo oboje, kar (zlasti ob preseženem pragu tolerance) pripelje do deviacij oz. deviantnega obnašanja, raznih vrst zasvojenosti (alkoholizem, mamila, delo, sodobna tehnologija…), stresa, duhovne, psihične in telesne izgorelosti in zlomov, psihoz, različnih osebnostnih motenj in travm, duševnih bolezni…, lahko pa je ta disonanca znotraj nas samih celo usodna za nas in/ali za druge (umori, samomori).
POMOČ PSIHOLOGIJE IN PSIHIATRIJE
Da bi ublažili konflikte znotraj posameznih nivojev in med nivoji našega jaz-a, torej znotraj nas samih, se mnogi ljudje poslužujejo pomoči psihoterapije in psihiatrije. Psihologija je samostojna znanstvena panoga, medtem ko je psihiatrija veja medicine. Največja razlika med obema je, da psihoterapevt pri svojem delu ne predpisuje in ne sme predpisovati zdravil, medtem ko jih psihiater lahko. Vendar pa ne glede na različne metode in tehnike obravnav, ki se s časom tudi vse bolj izpopolnjujejo, nobena od obeh znanosti ne naslovi uspešno izvirnega problema. To je dihotomija znotraj nas samih, znotraj posameznih nivojev in med posameznimi nivoji našega jaz-a, ki je posledica izvirne napake. Zato so tako psihiatrične kot psihološke obravnave lahko le deloma uspešne, če ne odpravimo izvirnega problema, če ne uspemo doseči poenotenja znotraj nas samih.
KAKO POENOTITI SVOJ JAZ
Da protislovnosti v nas več ne bo, je torej potrebno doseči enovitost oz. poenotenost tako znotraj posameznih nivojev kakor tudi med posameznimi nivoji našega jaz-a. To uspešno storimo z življenjem z in po afirmaciji Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), po kateri tako znotraj posameznih nivojev kakor tudi med posameznimi nivoji našega jaz-a obstaja samo ena sila, Življenje (in Nič Smrti), zato ne prihaja do konfliktov niti znotraj posameznih nivojev niti med nivoji našega jaz-a. Tako bomo svoje napake, ki so že nastale zaradi izvirne napake in z njo povezane protislovnosti našega jaz-a, sčasoma uspešno prepoznali in popravili, jih ne ponavljali in v prihodnje s predvidevanjem preprečevali. Ter razvijali svoje kvalitete. Pri tem bomo lahko vzporedno potrebovali tudi strokovno pomoč, če so se kot posledica izvirne napake že pojavile škodljive posledice dihotomije oz. konfliktov znotraj našega jaz-a, znotraj nas samih. Če tega še ni, pa bomo z življenjem z in po citirani afirmaciji lahko zadevo uspešno rešili kar sami in škodljive posledice preprečili. Potrebni bodo le stalno in odgovorno delo na sebi, vztrajnost, potrpežljivost in čas.