Odpuščanje ubija, obsodba osvobaja

Mnogi nas prepričujejo, da ne smemo obsojati in moramo grehe odpuščati, češ, da je to za nas dobro. Pa je res?

KAJ STORIMO Z ODPUŠČANJEM?

Odpuščanje se vedno nanaša na storjene napake (grehe). Po mojih izkušnjah ljudje največkrat to počnejo, ker jim tako zapovedujejo religiozne postave, lahko pa tudi zato, da bi bili všečni sebi in drugim, saj se odpuščati grehe (napake) sliši lepo in zdi prav. Vendar pa z odpuščanjem ne naredimo ničesar, da bi negativno energijo napak spremenili. Tako storjeno negativno dejanje v bistvu dopustimo.

Če smo sami žrtev negativnega dejanja, smo z odpuščanjem na storjeno negativno dejanje dejansko pristali, s čimer škodujemo tako sebi kot povzročitelju. Sebi zato, ker negativne energije dejanja z odpuščanjem ne spreminjamo, ampak jo dejansko sprejmemo, zato nas še vedno bremeni. Prav tako pa tudi za tistega, ki je to storil, ne naredimo nič pozitivnega, saj njegovo dejanje v bistvu odobrimo, mu sporočimo, da je naredil prav, da se mu ni treba spreminjati in da lahko enako zlo dela še naprej. Tako energija dejanja ostaja negativna in bremeni tudi njega.

Enako se zgodi, če smo mi storili oz. povzročili neko negativno dejanje. S samoodpuščanjem le-tega sebi povemo, da smo naredili prav, da se nam ni treba spreminjati in da tako lahko delamo še naprej. Pa tudi, če smo povzročitelj mi, drugi pa nam odpustijo, negativne energije dejanja s tem ne spremenimo. Zato nas storjene napake bremenijo naprej.

Na ta način se napak, ki nam dejansko jemljejo življenje, ne more znebiti niti žrtev niti povzročitelj. Odpuščanje se tako izkaže za meč, ki ubija tako tistega, ki neko negativno dejanje povzroči oz. stori, kakor tistega, ki mu je bilo slabo dejanje povzročeno! Kaj torej storiti?

OBSODBA NEGATIVNIH DEJANJ OSVOBAJA ŽRTVE IN POVZROČITELJE LE-TEH

Vsi poznamo rek: »Resnica vas bo osvobodila.« In ta še kako drži. Tudi v primeru negativnih dejanj. Vzemimo ekstremen primer. Denimo, da nam nekdo ubije otroka (očeta, mamo, brata, sestro…). Mu to dejanje res lahko odpustimo? Ali pa smo žalostni, prizadeti, povzročitelja sovražimo, smo nanj jezni, ga ne maramo, ga dejansko obsojamo. Verjetno v resnici večina nas odreagira na slednji način, z obsodbo. In prav je tako. Saj s tem, ko dejanje obsodimo, dejansko negativno energijo napake sprostimo. Storilcu povemo, da to, kar je storil, ni prav, in mu damo možnost, da se spremeni, popravi. Z obsodbo dejanja pa osvobodimo tudi sebe, saj izrazimo svoja resnična čustva, kar je edina podlaga za naše ozdravljenje. Če teh resničnih čustev ne izrazimo, namreč nespremenjena ostajajo v nas in postanejo NAŠA NAPAKA. Ki nam sčasoma lahko popolnoma izčrpa življenjsko energijo. Kar velja tudi, če smo povzročitelj negativnega dejanja mi sami, saj nas to dejanje kljub morebitnemu samoodpuščanju ali odpuščanju žrtve bremeni, če si to priznamo ali ne, če hočemo ali ne in če vemo ali ne.

Odpuščanje negativnih dejanj tako dejansko ubija žrtev in povzročitelja le-teh (ne glede na to, v kateri vlogi nastopamo mi sami), medtem ko ima obsodba (samoobsodba) negativnih dejanj za oba (žrtev in povzročitelja) terapevtski učinek!