Mnogi razlagalci Svetega pisma trdijo, da otroci ne bodo plačevali za grehe svojih staršev, pa tudi starši ne za grehe svojih otrok, češ, da so grehi individualni in da zanje odgovarja vsak sam. Čeprav je načeloma to res, pa vse vendarle ni tako enostavno. Poznam kar nekaj primerov, ko je člane iste družine različnih generacij doletela popolnoma enaka usoda. V neki družini so npr. tri generacije žensk zbolele za rakom dojke in umrle. V neki drugi pa so moški treh različnih generacij umrli pri starosti 30 let zaradi kapi. Nenazadnje pa tudi moj primer (opisan je v moji knjigi z naslovom Zapisano v duši je moji) govori o tem, da ne gre za naključja in da se napake (k sreči tudi kvalitete) dedujejo. Kako?
KAKO NAPAKE PODEDUJEMO?
Da bi si odgovorili na to vprašanje, je potrebno najprej razumeti, da se vse, kar obstaja v energiji, če tega ne spremenimo, s časom tudi materializira, utelesi. Zaradi izvirne napake, ki je v nas dovoljevala tudi napake (ki so naša Smrt), se te niso popravljale, pa tudi če so se, jih je program, naša miselnost, da je z njimi, torej s Smrtjo, mogoče živeti, da smo močnejši od nje in jo lahko premagamo, vedno znova ustvarjal. Tako so telesa (materija) umirala, energija pa se ni spreminjala. In tako so se tudi grehi (beseda greh dejansko pomeni zgrešeni cilj oz. napaka), napake, ki se niso uspešno popravile, prenašale naprej na naslednje generacije, torej na naše otroke. Ker pa so tudi ti delali napake, in se teh v okviru programa Jaz sem Življenje in Smrt, ki ga v sebi nosimo vsi, če tega uspešno ne spremenimo, nikakor ni mogoče uspešno znebiti, so te iz generacije v generacijo, iz inkarnacije v inkarnacijo rasle in se množile. In tako so otroci nosili vedno večje breme napak. Nova in nova telesa niso reševala problema, ampak so ga samo poglabljala. Reinkarnacija po programu Jaz sem Življenje in Smrt ni pomagala. Dejansko se je dogajalo ravno nasprotno. Energija nepopravljenih napak se je iz roda v rod vedno bolj zajedala v energijo življenja. Duh (energija) je postajal vse težji, ker materija sledi energiji, pa se je to prenašalo tudi v materijo (telo). Zato so se otroci rojevali iz generacije v generacijo, iz inkarnacije v inkarnacijo, iz roda v rod vedno bolj obremenjeni z vedno več napakami. Breme napak jih je vedno bolj vleklo navzdol in jim zaradi teže vse bolj preprečevalo, da bi se dvignili v nebesa. In ker smo vsi otroci svojih staršev, njihove nepopravljene napake dejansko bremenijo nas, mi pa s svojimi nepopravljenimi napakami naslednje rodove. Čeprav torej drži, da ima vsak od nas svoje napake, drži tudi, da vsaka naslednja generacija neizbežno podeduje tudi nepopravljene napake prejšnjih. In zgodovina se ponavlja v vedno hujši obliki.
NIHČE NE MORE V BOŽJE KRALJESTVO, ČE NE POSTANE KOT OTROK
Nihče od nas danes tako ni več brez napak. Tudi otroci, ki jih sicer povezujemo z brezmadežnostjo, tako danes to več niso. Pravzaprav je vsaka naslednja generacija obremenjena z vedno več napakami. Zato je treba zgornjo trditev pravilno razumeti. Dejansko se metafora nanaša na to, da v božje kraljestvo lahko pride samo tisti, ki je brez madeža, brez napak. Kot otrok. Pri tem je pomembna besedica KOT. Torej ne otrok, ampak KOT otrok.
KAKO POSTATI BREZMADEŽEN?
Da bi to dosegli, pa moramo odpraviti VZROK vseh naših težav, bolezni, nesreč, nadlog. To so napake, ki se jih po programu Jaz sem Življenje in Smrt, ki ga zaradi izvirne napake nosimo v sebi vsi, nikakor ne moremo uspešno znebiti, saj jih program, tudi če jih popravljamo, sam vedno znova na novo ustvari. Zato je naša prva in najpomembnejša naloga, da ta program popravimo! Da svojim možganom, ki so po eni strani naš nadzornik in po drugi zvesti izvrševalec naših ukazov, damo novo komando. Kar uspešno storimo z življenjem z in po afirmaciji Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen). Novi program od nas zahteva brezmadežnost, zato nas bo silil, da svoje napake PREPOZNAVAMO, POPRAVLJAMO, PREPREČUJEMO IN NE PONAVLJAMO. In ker za razliko od programa Jaz sem Življenje in Smrt, ki je ne glede na to, kaj smo naredili, napake sam vedno znova ustvarjal, teh ne bo na novo kreiral, bomo napake lahko tudi uspešno popravljali.
S tem bomo slabo energijo (energijo smrti) spreminjali oz. preobražali v dobro (energijo življenja) in dobri dajali življenje, kar se bo s časom odrazilo tudi v materiji. Tako bomo vračali življenje sebi, ker smo vsi otroci svojih staršev, pa bomo s popravljanjem podedovanih napak dejansko ‘rešili’ tudi duše svojih prednikov. Obvarovali oz. razbremenili pa bomo tudi svoje otroke, saj tistih grehov, ki jih bomo mi uspešno sanirali, ne bodo podedovali in jim jih tako ne bo treba popravljati.
Čista Duša 