Da smo zrcala drug drugemu, smo verjetno slišali že vsi, medtem ko so projekcije manj znan, a ne tako redko uporabljen mehanizem samoobrambe v psihologiji.
PROJEKCIJE ALI RESNICA
V psihologiji so projekcije torej eden od obrambnih mehanizmov človeka. Gre za to, da stvari, ki jih pri sebi nočemo videti, ker bi s tem okrnili dobro oz. lepo predstavo o sebi, pripišemo drugim. S tem sebe ‘operemo’ krivde. Pomembno pri projekcijah je, da imamo vest in da vemo, da obstaja dobro in zlo, prav in narobe. Vendar pa je naš vredno(s)tni sistem lahko napačen. Vsi v sebi namreč nosimo izvirno napako in če je ne popravimo, zaradi nje v nas živita diametralno nasprotni sili, Življenje (Bog, Dobro), ki nas po svoji naravi vodi v življenje in Smrt (Vrag, Zlo), ki nas po svoji naravi vodi v smrt. Ta nas lahko zavede, saj se tudi vrag kaže kot angel luči, zato nekaj, kar je dobro, lahko vidimo kot slabo in obratno.
Bistvena značilnost projekcij je, da na druge projiciramo le tisto, kar sami pojmujemo kot negativno. V manjši meri se jih poslužujemo vsi ljudje, projiciranje naj bi bilo podzavestno in občasno, vendar pa nekateri to počnejo tudi popolnoma zavestno in redno. Kot vzorec obnašanja, življenja in delovanja. V bistvu pa so projekcije za vse nas slabe. Zakaj? Ker si ne priznamo svojih negativnih lastnosti, napak, ki jih imamo vsi. Zato jih tudi ne moremo popravljati. S tem lažemo sebi in dajemo življenje zlu, saj se s projiciranjem svojih napak na druge teh dejansko ne očistimo, ampak jim dopustimo, da živijo naprej. Če je vedno za vse kriv nekdo drug, nikoli pa mi sami, nikakor ne moremo popraviti svojih napak. Zato se te ponavljajo in s časom kopičijo. In nam vedno bolj jemljejo življenjsko energijo! Edina prava pot zato je, da svoje napake prepoznamo in popravimo, jih ne ponavljamo in s predvidevanjem preprečujemo nove.
Po drugi strani pa je potrebno ločiti projekcije od resnice. Včasih negativno stvar oz. napako pripišemo nekomu, ker jo je ta zares storil. In mi pri tem res nismo nič krivi. Torej je zelo pomembno pri ugotavljanju ‘krivde’ upoštevati dejstva. Če je nekdo res kriv, ne gre za projekcijo, ampak za resnico. Če pa smo dejansko krivi mi, a to pripišemo nekomu drugemu, pa gre za projekcijo.
ZRCALJENJE
Zrcaljenje se od projekcij razlikuje predvsem v tem, da zrcalimo tako dobre kot tudi slabe lastnosti. Tako smo dejansko vsi ogledala drug drugemu. Drugi lahko zrcalijo in nas s tem opozarjajo na naše napake, ki jih moramo popraviti, ali pa nam kažejo naše dobre lastnosti, ki jih moramo seveda razvijati. Na enak način pa smo tudi mi ogledalo drugim.
SAMOREFLEKSIJA
Je posebna vrsta zrcaljenja, pri kateri nastavljamo zrcalo sami sebi. Torej sami presojamo svoje delovanje v luči dobrega in zla, prav in narobe. Samorefleksija zahteva vest, odgovornost do sebe in do drugih, vredno(s)tni sistem in resnico, da bi bila ocena, kaj je dobro in kaj slabo oz. kaj je prav in kaj narobe, pravilna. Vendar pa je zaradi izvirne napake ta ocena lahko napačna.
IZVIRNA NAPAKA IN ZAKON PRIVLAČNOSTI
Zaradi izvirne napake smo vsi dobro in zlo. Zato po zakonu privlačnosti privlačimo to, kar smo. Po programu Jaz sem Življenje in Smrt, ki ga zaradi izvirne napake nosimo v sebi vsi, če tega ne popravimo, tako privlačimo dobro in slabo, ker pa se tudi hudič kaže kot angel luči, težko presojamo, kaj je za nas res dobro in nas vodi v življenje in kaj slabo in nas vodi v pogubo. V sistemu z diametralno nasprotnima silama zato lahko pride do tega, da presodimo napačno. Da torej vidimo v nekom, nečem slabo, čeprav je dejansko to za nas dobro in obratno. Zato je izjemno pomembno, da zlo v sebi izključimo! Tako nam bo Življenje, ki nas vodi v življenje, ‘povedalo’, ali je nekaj oz. nekdo za nas dober ali slab in zakaj. Le tako bomo pravilno presodili, kaj nam tisti, ki nam nastavljajo ogledalo, sporočajo. In le tako bo samorefleksija pravilna. Iz zrcaljenja namreč izhaja, da nekaterih ljudi ne maramo, ker so popolno nasprotje tistega, kar smo ali želimo biti mi sami, ali pa so nam všeč, ker zrcalijo tisto, kar smo ali želimo biti mi sami. Pri samorefleksiji pa pri sebi prepoznavamo svoje slabe lastnosti, da jih lahko popravljamo in ne ponavljamo, dobre pa razvijamo. Vendar pa moramo najprej mi sami postati samo dobro in nič zla, da bomo pravilno presojali, kaj je (za nas) dobro in kaj slabo, kaj je prav in kaj narobe! Kar uspešno storimo z življenjem in delom z in po afirmaciji Jaz sem Življenje (Bog, Dobro) in Nič Smrti (Vraga, Zla) v večnost in neskončnost (amen).
Čista Duša 