Sigmund Freud, oče psihoanalize, je našo duševnost razdelil na id, ego in super ego.
FREUDOVO UČENJE
Freud je verjel, da je JAZ (EGO) samo ZAVESTNI del naše duševnosti, osebnosti. Našo NADZAVEST (NADJAZ, SUPEREGO) po njegovem sestavljajo skupek moralnih in etičnih norm, po katerih živimo ter naša vest. Obstaja pa tudi PODZAVESTNI del naše osebnosti (ID), kamor ‘tlačimo’ vse, kar je (za nas) slabo. Ob navedenem se nam kar sama ponuja primerjava med to razdelitvijo naše duševnosti in peklom, vicami in nebesi.
Ker po Freudu vse, kar je za nas slabo, mečemo v podzavest, je naš ID dejansko naš PEKEL. Je napaka, vrag, zlo, smrt, ker pa ji ne vzamemo življenja, ampak jo samo potlačimo v svojo podzavest, tam še vedno živi. In zato slej ko prej začne vplivati na nas, če to hočemo ali ne in če se tega zavedamo ali ne. Poleg tega pa v trenutku, ko pristanemo na ohranjanje napak (vraga, zla, smrti), ne pa na njihovo izničevanje, popravljanje, preprečevanje in ne ponavljanje, ne spremenimo le svoje podzavesti, ampak dejansko tudi svojo NADZAVEST (NEBESA). Tako spremenjena nadzavest pa dejansko začne vplivati na celotno naše življenje in delovanje. S tem se namreč spremenijo naše moralne in etične norme, naša vest, naš program, po katerem živimo in delujemo. Tako ne vplivajo na nas le napake iz naše podzavesti, ampak dejansko naša spremenjena nadzavest napake celo dovoljuje in jih tudi sama ustvarja.
VSAK OD NAS JE PEKEL, VICE IN NEBESA
Freud je imel prav v tem, ko je trdil, da naša PODZAVEST vpliva na nas, vendar pa dejansko s pristajanjem na napake najprej spremenimo svojo NADZAVEST, svoj program življenja in delovanja. JAZ pa nisem samo zavestni del osebnosti, kot je verjel Freud, ampak je JAZ osebnost sama. Torej JAZ SEM (svoja) podzavest, zavest in nadzavest, zato je vsak od nas dejansko (svoj) pekel, vice in nebesa! Podzavest, zavest in nadzavest oz. pekel, vice in nebesa pa so zaradi tega, ker smo pristali na ohranjanje napak, Dobro (Bog, Življenje) in Zlo (Vrag, Smrt).
NAPAKE JE TREBA POPRAVLJATI
Največja (izvirna) napaka torej je, da smo pristali na napake (vraga, zlo, smrt). Ne na to, da jih delamo, saj jih bomo delali še naprej, pač pa na to, da jih ne popravljamo oz. da jih popravljamo na napačen način. In tako s časom postajamo bitja z vedno več napakami. Večina od nas pozna izrek: »Errare humanum est«, »Motiti se je človeško.« Toda omenjeni latinski pregovor, ki ga je prvi izrekel Seneca, ima v resnici tudi nadaljevanje. Celoten pregovor glasi: »Errare humanum est. Perseverare diabolicum.« »Motiti se je človeško. Ponoviti (ponavljati) napako vražje.« Podobno kot Seneca so razmišljali tudi nekateri drugi misleci. Tako npr. pravijo:
»Motiti se je človeško, vztrajati pri napakah neumno.«
»Motiti se je človeško, popravljati napake modro.«
»Motiti se je človeško, napake popravljati božansko.«
Iz česar sledi, da so napake neizbežne, vztrajanje pri njih pa nam dejansko škodi. Zato je pametno svoje napake prepoznavati, popravljati, preprečevati in ne ponavljati. Vendar ljudje poznajo le prvi del reka, torej da se je motiti človeško, za njegovo nadaljevanje pa večina sploh ne ve. Tudi delna resnica oz. polresnica pa je dejansko laž. Ki ima za nas težke posledice. Z napačnim pojmovanjem in ravnanjem z napakami smo namreč spremenili svojo nadzavest, svoj program delovanja, svoj pogled na svet, svoja etična in moralna načela, svojo vest, svoje vrednote. In če pri tem vztrajamo, to neizbežno vpliva na naše življenje, saj se s tem spreminjamo mi sami. In sčasoma se vse obrne v svoje nasprotje. Vrednote vse bolj nadomeščajo antivrednote, pravico do življenja zamenjuje pravica do smrti (evtanazije), resnica postaja laž in laž resnica, prav je narobe in narobe prav, dobro je zlo, zlo dobro… In tako ob napačnem razumevanju in ravnanju s svojimi napakami dejansko postopoma vedno bolj postajamo sami svoja napaka, sami svoje nasprotje, sami svoje zlo, sami svoja smrt.
Čista Duša 