Telomere so končiči na koncih naših kromosomov, ki varujejo genski material v DNK vijačnicah in omogočajo delitev celic. Lahko jih primerjamo s plastičnimi kapicami na koncu vezalk. Vsakič, ko se somatska celica deli, se telomera nekoliko skrajša in pride do določene izgube baznih parov na koncih kromosomov. Zato hčerinska celica ni več popolnoma enaka originalu in zato se s časom spreminja naš DNK zapis in mi sami. Znanstveniki ne poznajo vzroka za to dogajanje. Morda pa vseeno obstaja smiselna razlaga, zakaj je temu tako.
NA TELOMERE LAHKO VPLIVAMO
Dolžino telomer podedujemo in predstavljajo našo biološko starost. Krajše kot so telomere, višja je naša biološka starost in daljše so telomere, nižja je naša biološka starost. Ob vsaki delitvi se telomere skrajšajo za 50-200 baznih parov, zaradi česar prihaja do nepopolnega podvajanja DNK zapisa, naša DNK postaja vedno krajša in se tako podvaja z (vedno večjo) napako. Kot bi kopirali neko besedilo, kopirni stroj pa bi ob vsakem naslednjem kopiranju izbrisal eno vrstico tega besedila. Vsaka naslednja kopija je zato manj kvalitetna od prejšnje, dokler ne postaneta zapis in kopija nerazpoznavna. To se odrazi v celičnih mutacijah, boleznih in nazadnje vodi do odmrtja celice. Vendar pa na telomere do določene mere lahko vplivamo sami. Z nezdravim načinom življenja jih skrajšujemo, z zdravim pa podaljšujemo. Obstaja več načinov, na katere skrbimo za podaljševanje svojih telomer. To so npr: zdrav način življenja, zdrava hrana, meditativna glasba, meditacija, molitev, relaksacija, kisikove komore, telesna aktivnost, dovolj in kvalitetno spanje…
TELOMERAZA
Na svojo biološko starost torej lahko vplivamo z načinom življenja. Kljub vsem našim naporom pa telomer ne moremo podaljševati v nedogled. Tako se kljub zdravemu načinu življenja te na dolgi rok krajšajo, naš DNK se spreminja, celica se deli z vedno večjo napako, ko se telomere preveč skrajšajo, pa se sploh ne more več deliti. Manj zdravo kot živimo in več kot je takih celic, bolj določen organ deluje okrnjeno in čeprav ima naše telo veliko sposobnost prilagajanja, ne more več pravilno delovati, ko je takih celic preveč. Zato se staramo, pešamo in na koncu umremo.
Telesne celice so zaradi krajšanja telomer ob delitvi torej podvržene le omejenemu številu celičnih ciklov. Narava je skozi evolucijo sicer razvila mnoge rešitve, ki so povezane s problemom podvojevanja koncev kromosomov. Pri veliki večini vseh evkariontskih organizmov, kamor sodi tudi človek, to funkcijo opravljajo telomeraze – encimi, ki v celoti zagotovijo popolno replikacijo koncev kromosomov.
Vendar pa se tudi tu pojavi problem, saj ta encim, ki je sicer najbolj aktiven v zarodnih celicah, v telesnih pa precej manj, lahko vpliva tudi na razrast kancerogenih celic. Ko je napaka v normalnih celicah prevelika, celica namreč odmre ali vstopi v fazo apoptoze (celične smrti). Je še prisotna, vendar pa se ne deli več zaradi nevarnosti maligne proliferacije (razrasta). Nekatere celice pa lahko postanejo nesmrtne tako, da pride do reaktivacije encima telomeraze. Pri tem pride do izgube specifičnih represivnih genov, ki zavirajo izražanje telomeraze. Pri kancerogenezi (malignih tumorjih) tako stalno aktivna telomeraza omogoči popolno stabilizacijo koncev kromosomov, genomsko stabilnost, neomejeno proliferacijo in razvoj celične nesmrtnosti. Zato se te (maligne) celice nenadzorovano množijo in njihova rast se ne ustavi, kot je to pri normalnih celicah.
Iz navedenega tako lahko vidimo, da ne gre le za problem popolnega podvajanja genskega materiala, ampak je bistveno tudi, kakšen DNK zapis se podvaja. Nihče si ne želi, da bi se v nas razraščale maligne celice in smrt, vsi pa si želimo, da bi se zdrave in normalne celice obnavljale neokrnjeno v večnost in neskončnost in nam s tem zagotavljale nesmrtnost. Je torej to mogoče?
Čista Duša 