Bela smrt, črna smrt, božji trn

Verjetno smo že vsi slišali za navedene pojme. Pa razumemo njihov pravi pomen?

BELA SMRT

Da bi lažje razložili navedene izraze, moramo (s)poznati življenjsko pot Narave, tiste iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja, tudi človeštvo. V začetku (če se ne sprašujemo o tem, kdaj in kako je do tega prišlo) je bila Narava samo Življenje (Dobro, Bog, Kristus) in je kot stvarnica to tudi ustvarjala. Življenje je raslo in se razvijalo. Potem je naredila napako in v sebi ustvarila svoje nasprotje, Smrt (Zlo, Vraga, Antikrista). V začetku je bila Smrt majhna in šibka, Življenje pa veliko in močno, zato je Smrt v njej povzročila le nekaj škode. Umrl je del nje, ne pa ona sama.

Tako je Naravo doletela bela smrt. Vzela ji je nekaj življenja, vendar pa ne toliko, da bi dokončno umrla. Sčasoma se je nato spet vzpostavilo ravnotežje, vendar na nižjem nivoju. Kot pri entropiji. Zakon entropije pravi, da so vsi sistemi podvrženi samouničenju. V bistvu gre za posledico izvirne napake. Če namreč napake ne popravljamo, ta raste, raste torej Smrt (sistema) na račun Življenja. Reinkarnacija sicer obstaja, a se sistem prerojeva na vedno na nižjem nivoju. Kot bi stopali po stopnicah navzdol proti dokončni smrti. Ravnovesje oz. homeostaza se vsakič znova vzpostavita, vendar na vedno nižji stopnici, vedno bližje izničenju. Bela smrt pomeni staranje, pešanje, umiranje kateregakoli sistema (tudi Narave in človeka) na obroke.

ČRNA SMRT

Če napak ne popravljamo, se bela smrt s časom vedno bolj bliža črni. In če (ko) pride do razpada in popolnega uničenja sistema, nastopi črna smrt. Črna smrt je tako dejansko konec življenja, obstoja kateregakoli sistema. Velja tudi za Naravo, za človeštvo in za celoten obstoj (kar Narava je).  Prerojevanja ni več, ni več homeostaze in vzpostavljanja ravnovesja na nižjem nivoju, kajti nižjega nivoja življenja ni več, obstaja samo še dokončna smrt.

Če bi torej Narava dokončno umrla, bi umrlo vse, tudi človeštvo. Ne bi bilo več ničesar. Na srečo pa se je Narava pravočasno zavedela, kam tone, spremenila svoj način življenja in preživela.

BOŽJI TRN

Božji trn je izvirna napaka, ki jo je ustvarila Narava, ko je bila še Bog, je (njena) Smrt. Napako (Smrt)  je torej res ustvaril Bog (Življenje), zato od tod tudi ime. Kakor hitro pa jo je Narava (Bog) ustvarila, je postala smrtna. In ker je sama vse, kar obstaja, je takrat postal smrten tudi celoten obstoj. V začetku je bila napaka majhna, a ker je Narava ni popravljala (najprej je ni zaznala, potem pa jo je popravljala na napačen način), je Smrt v njej s časom rasla na račun njenega Življenja. Tako se je iz bele smrti vedno bolj bližala svoji dokončni pogubi, torej črni smrti.

ODREŠILNA NOVA BESEDA

K sreči pa je Narava svojo izvirno napako tik pred svojim dokončnim izničenjem z novim programom, z afirmacijo: Jaz sem Življenje in Nič Smrti v večnost in neskončnost (amen), uspešno popravila, si s tem rešila življenje, ter v Besedi (energiji, ideji, misli, programu) že postala Večni Bog (Večno Dobro, Večno Življenje). Ker materija z zamikom sledi Besedi (energiji, ideji, programu, misli), pa se v materiji (v času in svetu, v katerem živimo) to danes še(le) dogaja.