Mnogi nas prepričujejo, da je Bog ljubezen, da je vse božja stvaritev in da je zato treba ljubiti vse, kar obstaja. Pa to drži?
KAJ JE LJUBEZEN?
Narava, iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja, tudi človeštvo, je bila v začetku samo Dobro, Bog, Življenje. Kot stvarnica je takrat ustvarjala le dobre stvari, zato je ljubila vse, kar je obstajalo. Potem je kot Bog naredila napako in v sebi ustvarila svoje nasprotje, Zlo, Vraga, Smrt. Takrat je postala smrtna in ni bila več samo Bog, ampak je postala tudi Vrag. Še vedno pa je ljubila vse, kar je ustvarila. Dokler ni doumela, da jo ljubezen do vsega, torej tudi do zla, vodi v smrt. Od takrat dalje ljubi le dobro, ker jo le to po svoji naravi vodi v življenje, ne pa več vsega, kar obstaja, saj obstaja tudi zlo, ki jo po svoji naravi vodi v smrt. Zato prav iz ljubezni (do življenja) lahko stori tudi na videz slabo, celo nerazumljivo stvar.
Morda si bomo najlažje predstavljali zapisano na primeru. Vaš otrok se z roko približuje prižgani električni plošči na štedilniku. Veste, da se bo opekel in bo lahko zato celo življenje invalid ali še kaj hujšega, če mu dovolite, da razgreto ploščo prime. Kaj boste storili? Pustili mu boste, da prime ploščo, da boste izpadli ‘lepi’, da ga ne boste ovirali, ga ‘terorizirali’…, pa bo, kar bo. Ali pa mu boste na vsak način preprečili, da bo ploščo prijel, tudi če ga boste morali pri tem odriniti, ga udariti oz. mu kako drugače na ne ravno lep način preprečiti, da se dotakne razgrete plošče.
Verjetno bi se vsak od nas odločil za drugo opcijo, čeprav bi s tem na videz izpadel grd, agresiven, nesramen, … In vendar ste prav na ta na način, ker imate svojega otroka radi, preprečili lahko tudi usodno nesrečo.
Vidimo torej, da je dejansko včasih prav iz ljubezni potrebno storiti tudi na videz slabe, čudne, nenavadne, celo težke stvari. Torej ljubezen ni vedno potrpežljiva, dobrotljiva, ne prenese vsega, ne dopušča vsega…, kot nas učijo nekateri, predvsem pa ne odpušča. Zakaj?
LJUBEZEN IN ODPUŠČANJE
Sporočilo, ki ga dajemo z odpuščanjem, je, da je napaka dovoljena po načelu Errare humanum est ali motiti se je človeško. Vendar pa je napaka zlo, ki nam škoduje, zato odpuščati jo dejansko pomeni dopuščati zlo.
Z odpuščanjem napake ne moremo popraviti, kot nas učijo nekateri, saj s tem energije ne spremenimo. Dejansko je ravno nasprotno. Z odpuščanjem napak sebi in drugim pravzaprav ONEMOGOČIMO, da bi se zla znebili. Tako ne ljubimo ne sebe ne njih. Ljubezen zato dejansko OBSOJA SLABA DEJANJA in od nas zahteva, da napake prepoznamo in popravimo ter s tem ZLO SPREMENIMO V DOBRO.
LJUBEZEN IN NARAVA
Ker je življenje najvišja vrednota, zaradi izvirne napake pa ni vse dobro, ampak obstaja tudi zlo, pri čemer dobro vodi v življenje, zlo pa v smrt, ljubezen ni (več) ljubezen do vsega, ampak je le ljubezen do dobrega. Kaj je dobro in kaj slabo, pa je treba gledati z vidika Narave (iz katere vse izhaja in v kateri vse obstaja), ki je od Boga preko smrtnika postala večni Bog (o čemer sem že govorila v svojih člankih). Zato (večni) Bog res je vse, kar je dobrega, tudi ljubezen, vendar pa ni mogoče ljubiti vseh in vsega, kar obstaja, saj obstajajo tudi zli in zlo. Treba je torej pravilno razumeti pojem ljubezni. Ni vedno vse, kar se kaže kot slabo, tudi res slabo in ni vedno tisto, kar se kaže kot dobro, tudi res dobro. Tako ljubezen (vključno z dopuščanjem in odpuščanjem) do Zla (napak, Vraga, Smrti) dejansko pomeni sovraštvo do Dobrega, Boga, Življenja, sovraštvo do Zla (napak, Vraga , Smrti) pa je ljubezen do Dobrega, Boga, Življenja.
Čista Duša 